Dušan Šarotar: “Sto let samote bo premalo, da bi zacelili rane.”

Bilo bi preprosto prepreprosto, če bi iz enega od življenjepisov Dušana Šarotarja zgolj prepisali, da je pisatelj, pesnik, prevajalec, scenarist in fotograf, rojen leta 1968 v Murski Soboti. “Avtor več kot dvajsetih knjižnih del. Osrednja tema njegovih del je usoda judovske skupnosti in holokavst v Murski Soboti in širše v Prekmurju. V središču njegovega umetniškega ustvarjanja so spomin, jezik, žalost in človekova duša, h katerim pristopa s poetičnim jezikom in značilno počasnostjo. Njegova proza je zaznamovana z opisi narave, mesta in posebne atmosfere.”

Ne, to res ne bi bilo dovolj. Kot je v utemeljitvi izbire domačega avtorja v fokusu zapisala Diana Pungeršič, članica žirije za Vilenico, kritičarka in prevajalka, je Dušan Šarotar s “svojo občutenjsko in v presežno odprto pisavo eden najizvirnejših predstavnikov sodobne slovenske književnosti”.

“Pisatelj, pesnik in scenarist v svojem bogatem opusu, ki ob številnih scenarijih za dokumentarne portrete umetnikov in delih za otroke šteje doslej deset proznih knjig in tri zbirke poezije, tenkočutno izrisuje zemljevide nevidnega, neslišnega in zamolčanega sveta - v zavedanju, da ta govori, tudi če je zakopan v molk. Sodi med tiste literate, ki vse življenje pišejo eno in isto knjigo, ne glede na njihovo (z)vrstno oznako, kajti vse njegovo besedno snovanje izhaja iz enega in istega pesniškega občutenja, 'nič drugega me ni nekoč pritegnilo v pisanje kot poezija in tudi nič drugega me tukaj ne zadržuje, ostaja mi samo misel na pesem, ki bi jo rad še napisal, z vsako pesmijo me je več. Če ne bi pisal, ne bi bil isti človek. (Ne morje ne zemlja, str. 23.)'” beremo v uvodu utemeljitve, ki se sprehodi po njegovem opusu, v katerem so bili med drugim njegovi romani Biljard v Dobrayu (2007), Panorama in Zvezdna karta (2021) so bili v ožjem izboru za nagrado kresnik za najboljši roman.

“Velike besede, v smislu, nikoli več, so dobile popolnoma nov in temen obstret. Po Hamasovem brutalnem terorističnem napadu 7. oktobra in zajetju izraelskih talcev je vse šlo samo še navzdol. Moja prva misel je bila, ko je Netanjahujev režim začel že takoj zaganjati vojne stroje, da bo Izrael še enkrat zamudil trenutek za tišino in žalovanje. Notranje pokrajine, jezik, človeška zmožnost empatije in tvorjenja pesniških podob, so na veliki preizkušnji. Sto let samote bo premalo, da bi zacelili rane. Poezija je dialog z mrtvimi.”

Dušan Šarotar

letošnji vileniški literat v središču

Hololokavst zaznamoval družino, čez čas književnost

“Šarotarjeva pripoved se pogosto izmika klasičnim formalnim opredelitvam, namesto o fabuli, zapleteni dogajalni liniji, klasičnih protagonistih, njihovih značajih, medosebnih odnosih govorimo o sugestivnem vzdušju, podobah, miljeju, občutkih in (pra)spominu. Te svojevrstne zgodbene meditacije presegajo družbene kontekste, vzročno-posledično logiko kot tudi linearno in sploščeno dojemanje časa-prostora, njihova perspektiva se vselej razpira v onkraj, v pokrajine, ki jih ni, a vendarle je prav tam, kjer ni več ničesar, protislovno vse navzoče in pričujoče. Njegov značilni protagonist je samotna postava, arhetipski tujec v svetu, čutni rezoner, v daljavo zazrt opazovalec, pričevalec, katerega glas prihaja iz globine tišine, da bi skoznjo poročal o celoviti bivanjski resnici,” še beremo v utemeljitvi.

Za vstop v Šarotarjevo literarno zgodbo velja iz poglobljenega pisanja Diane Pungeršič poudariti še ta del: “Za svoj najgloblji (literarni) potop, ki ga je privedel k izhodiščni temi in bivanjski rani, se je pisatelj pripravljal več let. Holokavst, ki je ob milijonih usodno zaznamoval pisateljevega deda, judovskega trgovca iz Murske Sobote, je vsaj skozi motivne drobce pred tem obravnaval v pesniških zbirkah Krajina v molu (2006) in Hiša mojega sina (2008), izrecno in v vsej kompleksnosti pa se je te nedoumljive tragedije lotil v poetičnih romanih, ki tvorita osišče njegovega dosedanjega opusa. 'Res se pri nas o tem ni govorilo, ne doma ne v mestu. Seveda smo pa vsi vedeli, da je stari oče imel še pred nami družino, ki jo je izgubil v holokavstu. To ni zgodba o nekom, ki ga jaz nikoli nisem srečal, prav nasprotno, dolgo sva živela skupaj, imel sem sedemnajst let, ko je stari oče umrl. Lahko bi rekel, da je pisanje moj dolg ter da sem glas in vest družine. Ampak o tem sem prvič spregovoril šele v sedmi knjigi, ko sem uvidel, da je to moja zgodba.'” Osrednji deli sta iz tega vidika Biljard v Dobrayu (2007) in Zvezdna karta (2021).

“Šarotarjeva pripoved se pogosto izmika klasičnim formalnim opredelitvam, namesto o fabuli, zapleteni dogajalni liniji, klasičnih protagonistih, njihovih značajih, medosebnih odnosih govorimo o sugestivnem vzdušju, podobah, miljeju, občutkih in (pra)spominu.”

Diana Pungeršič

kritičarka in avtorica utemeljitve

Poezija je dialog z mrtvimi

Dušana Šarotarja smo konec maja srečali na 25. mednarodnih obmejnih srečanjih Forum Tomizza, ki jih gostijo Umag, Koper in Trst. V Kopru je sodeloval tudi s svojim prispevkom na letošnjo temo Slovnica pozabe. Na nekaj vprašanj je po srečanju prijazno odgovoril po elektronski pošti.

Povedal je, da Festival Vilenica spremlja “z zanimanjem in naklonjenostjo že zelo dolgo, včasih bolj od blizu, z obiskom branj in nastopov številnih uglednih domačih in tujih gostov, še več, pred desetletjem in več, se spominjam, smo s pisateljskimi kolegi v času festivala pogosto obiskali tople, tihe in samotne kraške vasi, ki so v pozni poletni svetlobi obsijale navdahnjene pesniške duše, in ki so nemalokrat zaspale šele, ko so se utrnile zadnje jutranje zvezde; noči za omizji s številnimi velikimi pisatelji in pisateljicami, četudi zgolj v tišini in poslušanju, so ostale del mojega živega spomina; zadnja leta spremljam festival bolj iz daljave, kot radovedni bralec, odkrivam meni neznana imena in svetove, ki jih suvereno prinašajo sijajni nagrajenci in nagrajenke. Vilenica je bila in ostaja pomemben in osrednji pisateljski in bralski svetilnik, svojevrstno znamenje literarnega utripa v srednjeevropskem imaginariju. Slava pesniku Venu Tauferju, snovalcu in ustanovitelju festivala. In zdaj me je nenadoma in nepričakovano za hip obsijala luč iz svetilnika, seveda sem počaščen, da bo nekaj svetle pozornosti deležno predvsem moje pisanje, ki raste predvsem iz tišine, samote in posvečene zbranosti. Iskrene čestitke letošnjemu velikemu nagrajencu Miljenku Jergoviću, veselim se srečanja in poslušanja.”

Tema festivala, rdeča nit, je Krasni novi svet in podtema Umetna inteligenca. Kako sami čutite ta krasni novi svet, v katerem se nekateri veselijo, drugi pa bojijo umetne inteligence?

“Tema in priklicevanje krasnega novega sveta je vsekakor intrigantno, še posebej za jezikovnega ustvarjalca, pesnika, ki mu je jezik hkrati potovanje in dom, hiša in cesta. Tudi umetna inteligenca je v bistvu svojevrsten jezik, jezikovni model, ki je v nekem trenutku postal izjemno kompleksen, samoučeč, intuitiven ter je še iz ne scela razumljenega vzgiba bil sposoben kvalitativnega preskoka v stanje, ki ima že lastnosti avtonomnega mišljenja, morebiti celo samozavedanja. Umetna inteligenca je zagotovo že spremenila človeški svet, strojni jeziki dirigirajo vojne, vodijo ladijski, letalski in železniški promet, diagnosticirajo redke bolezni, načrtujejo urbanistične zasnove mest prihodnosti, pišejo članke v časopise, oblikujejo politične kampanje in usmerjajo naš prosti čas, in nenazadnje, UI piše knjige in pesmi, še vedno sicer slabe, pa vendar, vprašanje je samo, če ima tudi dušo? Morebiti je to še zadnje in edino, kar bo ostalo človeku in naravi nasploh.”

Ko beremo zapise o vaši književnosti, vsi po vrsti omenjajo notranjo pokrajino, ki je, tako vi, “resnična samo v literaturi”. Na nedavnem simpoziju ob 25-letnici Foruma Tomizza, kjer je bilo govora o slovnici pozabe, ste dejali, da poleg intimne zgodovine prisluškujete širšemu spominu svoje krajine, časa, in pravite, da je tudi vse, kar se dogaja okrog nas, spomin. Prvi ste literarno obravnavali holokavst v Prekmurju. Leta 2024 pa še vedno obstajajo zanikovalci pogroma nad Judi, obenem ljudstvo, ki je toliko pretrpelo, izvaja nekaj podobnega nad Palestinci. Kako to doživljate z vidika spomina? Kaj lahko stori literatura?

“Res je, tudi to, kar se zdaj dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet, preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni, milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla. Pišem o svoji družini, osebne zgodbe, ki pa so vpete in tudi zaznamovane z žalostjo, tišino in pošastnostjo zgodovine. Če ne bi bilo holokavsta, tudi mene ne bi bilo, sem zapisal na nekem mestu. Vsi, ki se spominjamo in verjamemo, da se nikoli nič ne pozabi, smo povsem in globoko človeško pretreseni, ko opazujemo, kaj se dogaja v Gazi, popolne ruševine, bolečina, brezup in smrt. Velike besede, v smislu, nikoli več, so dobile popolnoma nov in temen obstret. Po Hamasovem brutalnem terorističnem napadu 7. oktobra in zajetju izraelskih talcev je vse šlo samo še navzdol. Moja prva misel je bila, ko je Netanjahujev režim začel že takoj zaganjati vojne stroje, da bo Izrael še enkrat zamudil trenutek za tišino in žalovanje. Notranje pokrajine, jezik, človeška zmožnost empatije in tvorjenja pesniških podob, so na veliki preizkušnji. Sto let samote bo premalo, da bi zacelili rane. Poezija je dialog z mrtvimi.”

---