Med ljudi in v jamo z zbornikom in antologijo
“Mednarodna literarna nagrada Vilenica je pomembna, ker od leta 1986 nagrajuje vrhunske dosežke avtorjev iz Srednje Evrope na področju književnosti. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, kar prispeva k prepoznavnosti in promociji srednjeevropske literature,” v nekaj sekundah odgovori program. Da, umetna inteligenca nekaj ve.
Tudi o pojmu srednjeevropske književnosti, ob katerem se je Vilenica utrdila, a ne utrudila, ima program jasno (povprašali smo Copilot-a) “mnenje”: “Danes je pojem srednjeevropske literature še vedno relevanten, vendar se je skozi čas razvijal in prilagajal. Srednjeevropska literatura vključuje dela iz držav, kot so Slovenija, Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska in druge, ki delijo skupno zgodovinsko in kulturno ozadje.” In še dodal je: “V sodobnem kontekstu se srednjeevropska literatura pogosto obravnava v širšem evropskem in globalnem okviru, kar omogoča primerjalne analize in boljše razumevanje specifičnih značilnosti posameznih del. Kljub temu pa ostaja pomembna zaradi svoje edinstvene perspektive in prispevka k evropski literarni dediščini.” Toliko o umetni inteligenci, ki bo sicer nekakšna rdeča nit, bolj kot ne izziv premišljujočim, pri čemer imata umetnost in umetno isti koren, kar sploh lahko buri domišljijo. Ob krovni temi Krasni novi svet je letošnja tema Umetna inteligenca zaznamovana z geslom Ikar 2.0 in provokativnim vprašanjem: Kako človeška je (še) literatura? Kot o letošnjem konceptu piše Aljoša Harlamov, je razvoj umetne inteligence ujel našo družbo povsem nepripravljeno. Med številnimi vprašanji, ki jih bodo odpirali z gosti, so med drugim tudi: “Je umetnost res samo delo človeka? Kaj je človeškega na umetnosti, česar umetna inteligenca ne more posnemati? Je za bralce vseeno, ali roman napiše človeška ali umetna inteligenca? Kaj je s konceptom izvirnosti in umetniškega genija?” S temi vprašanji se k sreči ni treba obremenjevati bralcem dveh tradicionalnih izdaj, ki bogatita vsakokratni festival.
Zbornik Vilenica ... in kar ostane
Obiskovalci dogodkov si festival težko predstavljajo brez osrednje publikacije, obsežnega Zbornika Vilenica, v katerem letos predstavljajo vseh enajst avtorjev iz srednjeevropskih in drugih držav. Besedila so objavljena v izvirniku ter slovenskem in angleškem prevodu, zato je zbornik nepogrešljiv pripomoček pri številnih javnih branjih in kajpada tudi dragoceno spominsko gradivo. Posebna razdelka sta namenjena vileniškemu nagrajencu Miljenku Jergoviću in slovenskemu avtorju v središču Dušanu Šarotarju, na sobotni matineji v Štanjelu pa vsako leto podelijo tudi vileniški kristal za najboljši prispevek, objavljen v zborniku. V publikaciji, ki jo je uredil Aleš Učakar, so še dela, ki jih podpisujejo Lamija Begagić (BiH), Ryan Falzon (Malta), Efstatia Paliodzika (Grčija), Paolo Rumiz (Italija), Robert Şerban (Romunija), Muanis Sinanović in Jernej Županič (Slovenija), Dominik Srienc (Avstrija/Slovenija) in Monika Herceg (Hrvaška).
Sodobna češka umetnost
Vileniški festivalvsako leto spremlja tudi antologija, ki pri Društvu slovenskih pisateljev izhaja v zbirki Antologije Vilenice. Letošnjo, Minout se přesne, Antologija sodobne češke umetnosti, sta uredili ter 21 avtoric in avtorjev odbrali Alenka Jensterle Doležal in Lenka Kuhar Danhelová, dela pa so prevedli Anjuša Belehar, Alenka Jensterle Doležal in Peter Kuhar. “Poezija je umetnost, kako zgrešiti natančno - tako jedrnato in izzivalno je nekoč Petr Hruška utemeljil bistvo poezije. Njegovo oznako smo izbrali za naslov in moto antologije sodobne češke književnosti, kajti prav ta težnja je v njej očitna. Antologija obsega češko literaturo zadnjega desetletja. Ob aktualnosti izbora velja omeniti, da so mnogi avtorji v slovenščini predstavljeni prvič,” v spremni besedi piše Danhelová, ki s sourednico vabi k branju..
