Gledališče Koper je že preraslo meje svoje občine!

Minula sezona Gledališča Koper je bila prelomna v vsaj dveh pogledih. Bila je jubilejna, dvajseta, in sezona, ki bo gledališko zgodovino, tudi koprsko, razdelila na obdobje pred in po koronski krizi. Kako ocenjujete obdobje do epidemije, prvih dvajset let torej?

“Prvih dvajset let našega gledališča je bilo obdobje velikega ustvarjalnega nemira, del tega obdobja pa je sovpadal s konjunkturo, se pravi z družbenim razvojem in velikim optimizmom. V tem času je nastala tudi Univerza na Primorskem, ki je tako kot naše gledališče na novo vzpostavila naš prostor, mu dala nove vsebine in pomen. Prav tako pomemben je bil nastanek umetniškega oddelka na Gimnaziji Koper. Istrski prostor je postal zanimiv tudi za tiste, ki v njem prej niso videli svoje karierne prihodnosti, takrat pa je ujel korak z drugimi regijami; v kulturnem in znanstvenem prizadevanju. Najprej so se na naše pobude za bogatejše kulturno življenje odzvale šole, in prav zaradi daljnovidnih ravnateljev, ki so skupaj z nami snovali pedagoški kulturno-umetniški program, ki je učence ne le izobraževal in oblikoval, je le-ta številne med njimi navdihnil za umetniške poklice. Ti mladi ljudje se zdaj v naš prostor vračajo, saj lahko živijo to, kar tisti pred njimi tukaj niso mogli.

“Pomembno je, da znamo oceniti, kje smo danes. Da se vprašamo, ali smo se v času zaprtja česa naučili, kaj spoznali. Ali čisto zares vemo, da je kultura vse, kar smo? Kultura dialoga, razumevanja drugih kultur, empatije. Da nas oblikuje okolje, ki je lahko spodbudno, navdihujoče, lahko pa ogrožujoče in sovražno.”

Nenazadnje velja omeniti gospodarske družbe, ki so v tem času razumele, kaj pomeni družbena odgovornost in vlaganje v prostor. Seveda pa so bila tudi slaba obdobja, iz katerih smo se izvlekli morda prav zaradi izkušnje, da je mogoče vse spet in spet postaviti na noge. Samo vztrajati je treba.”

Lahko ocenite, kako visoko je danes Gledališče Koper v luči drugih slovenskih gledališč?

“Vsa gledališča v državi so uspešna samo toliko, kolikor opravljajo naloge, ki jih imajo v svojem okolju. Nacionalna gledališča imajo drugačne naloge kot mestna; ta morajo dobro poznati svoje občinstvo in se zavedati, kakšen pomen imajo v odnosu do osnovnih in srednjih šol, v odnosu do manjšin ter kaj lahko prispevajo v večjezični in večkulturni prostor. Naše gledališče lahko predstave igra tudi na zunanjih prizoriščih, možnosti, da tako odigramo načrtovani program, so zato večje, in v tem je naša prednost pred drugimi gledališči. Vsako gledališče ima svoje naloge, razlikujemo se v načinu financiranja pa seveda tudi po politični volji svojih ustanoviteljic. Vsekakor je Gledališče Koper v mreži slovenskih gledališč enakopravni partner.”

Epidemija, daljša, kot so sprva napovedovali, je v družbi povzročila številne spremembe, tudi v polju umetniškega ustvarjanja. Zdi se, da je še najbolj prizadela prav uprizoritvene umetnosti, vsako gledališče se je odzvalo po svoje; med prvimi prav koprsko. Kako?

“Že tri dni po razglasitvi epidemije, 16. marca 2020, smo svoje dejavnosti pod ključnikom #gledališčejedoma preselili na splet. Ob nagradnih vprašanjih, pravljicah in poeziji za otroke smo v spletni aplikaciji že aprila pripravili štiri premierne bralne uprizoritve Cankarjevih dramskih besedil, ki so bila predmet lanske mature. V maju smo brali iz beril za osnovnošolce, v živo na spletu pretakali Učne ure o gledališču in do 24. maja, ko se je epidemija tudi za nas uradno končala, pripravili kar 32 ur umetniškega in kulturnega programa.

V obdobju drugega zaprtja smo v živo prenašali predstave in pogovore o predstavah, o njih se je z našimi igralci pogovarjal dramaturg, ki je tudi avtor tega intervjuja. Igor Štamulak je s kolegi igralci skočil v interaktivne novoletne pravljice, ki so jih s telefonskimi klici v predstavo soustvarjali otroci. Anja Drnovšek je s pomočjo naše kostumografke Anje Ukovič in maskerke Sare Longar s pravljico potovala po svetu in spletu ter priredila, režirala, posnela pravljico Stoti konj, pri kateri so ji pomagali otroci. Luka Cimprič je z Deso Muck in zanimivimi gosti iz naše male dvorane gledal v prihodnost. Rok Matek je prebral roman Vanje Pegana Pisatelj, Adam in pilot, ki smo ga v nadaljevanjih predvajali po spletu, v sodelovanju z uredništvom igranega programa na programu ARS nacionalnega radia pa je posnel roman-zvočno knjigo Veliki Gatsby. Tudi v času drugega zaprtja smo izvajali spletne gledališke učne ure, ob kulturnem prazniku pa smo s kolegi iz Trsta in Nove Gorice posneli film O, blagor tebi, veter. Ves čas smo prav tako vadili, nekateri igralci našega gledališča veliko v Prijedoru (BiH) za uprizoritev Vojnovićeve drame Jugoslavija, moja dežela, krstno pa smo v času zaprtja na spletu uprizorili Karasovo komedijo Birokrati in dve plesni pravljici za otroke.”

Četudi so si gledalci lahko ogledali predstave v živo po spletu, takšna izkušnja ne more biti enaka spremljanju predstave v živo iz dvorane. Pa vendar - ste predstave priredili za spletni medij?

“Komedijo Birokrati je režiser Jaka Ivanc že režiral z mislijo na kamero, kar pomeni, da so bile vse pavze in fokusi, ki v živo ustvarjajo določen pomen, na novo premišljeni in drugače režirani. To je bila verjetno edina uprizoritev, ki se je po spletu gledala tako kot televizijska igra. Vse preostale adaptacije oziroma prenosi z dvema ali več kamerami so bili le plemenit poskus, kako gledališče prenesti na zaslon. Kljub tehnologiji, vnemi in dobrim željam je tisto, kar doživiš v živo, neprenosljivo.”

Ste repertoar za tokratno sezono načrtovali z mislijo, kako rešiti sezono v primeru vnovičnega zaprtja?

“Danes, ko smo poskusili že skoraj vse, vemo, da se bomo tako kot vedno pravilno, predvsem pa pravočasno odzvali. Že v lanski sezoni so se lahko otroci po telefonu pogovarjali z dedkom Mrazom in drugimi pravljičnimi bitji, in prav gotovo bomo ob morebitnem ponovnem zaprtju gledališko-pedagoški program za šole spet izvajali po spletu. Veliko bi lahko naredili v sodelovanju s koprsko televizijo in nadaljevali s produkcijo literarnih oddaj na radiu. Še najraje pa bomo igrali v šolah in pred njimi, saj nam različne kombinacije PCT pogojev in šolskih mehurčkov ne dopuščajo veliko možnosti. To so načini, kako najhitreje priti do gledalcev in poslušalcev.”

Bodo režiser in režiserke, ki v tej sezoni ustvarjajo v koprskem gledališču, režirali z mislijo na spletno predvajanje ali z optimizmom, da se gledališča, kljub četrtemu valu epidemije, ne bodo več zapirala?

“Danes delamo z mislijo, da se ne bomo več zapirali.”

Omenili ste, da so prednost Gledališča Koper zunanja prizorišča, na katerih si je v okviru letošnjega Primorskega poletnega festivala predstave ogledalo še enkrat več obiskovalcev kot lani. Podatek preseneča, kajti število obiskovalcev se je pri večini festivalov zmanjšalo. Kakšna je vaša “formula” za pridobivanje občinstva?

“Res je bilo živahno in bogato poletje, v katerem smo vse abonmajske predstave, tako domače kot gostujoče, pa tudi njihove ponovitve, odigrali na festivalu. Prav tako smo si lahko ogledali predstave tržaškega gledališča in Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki so gostovale v našem novem festivalskem sklopu PPF Pri svetilniku v avgustu, ki smo ga pripravili za otroke. Verdijevo ulico je tudi letos razgrel festivalski sklop PPF Mladi, ki so ga ustvarjali mladi, uživali pa smo vsi.

Izolski Center za kulturo, šport in prireditve je že vsa leta naš najzvestejši partner in zaveznik, letos pa smo naredili korak dlje ter veliko igrali tudi v Avditoriju Portorož in v Piranu. Naša premiera Stene v morju je imela tudi svojo premiero v italijanskem jeziku na zunanjem prizorišču v Ankaranu, in če je kaj 'formula', po kateri sprašujete, je to povezanost istrskih občin, njihova zrela odločitev, da presežejo svoje lokalne meje in v somestju zaživijo bolj živahno in urbano.”

Statistični urad RS navaja, da se je število festivalov v letu 2020 v primerjavi z letom prej zmanjšalo za 27 odstotkov, število prireditev znotraj teh festivalov pa za 54. Vam je na letošnjem Primorskem poletnem festivalu uspelo število prireditev celo potrojiti. Je smiselno razmišljati tudi o tem, da gledališče ne išče več le novih poti, s katerimi bi se približalo občinstvu, temveč del sezone preseli v poletje?

“Seveda. Če bi igrali v zimski sezoni, verjetno ne bi vsega v tako velikem številu igrali tudi poleti. Zdi pa se, da bomo kljub temu morali abonmajske predstave odigrati tudi v poletnem času na zunanjih prizoriščih, saj verjamemo, da bodo nekateri siceršnji obiskovalci našega gledališča potrebovali še nekaj časa, da se vrnejo v zaprte prostore. Tako bomo imeli zimsko in poletno gledališko sezono.”

Pred vami sta lahko še vsaj dva mandata direktorovanja Gledališču Koper. Kako vidite njegovo prihodnost?

“Prihodnost gledališča je v njegovih ljudeh. Gledališča še nikoli niso ustvarjali ljudje, 'ki so hodili v službo', temveč ljudje, ki želijo prispevati k osmišljanju življenja, ki vedo, kaj je njihov poklic, ki so profesionalni, a kljub temu nadvse občutljivi in jim je za prihodnost mar. Prihodnost gledališča pa je tudi v njegovih obiskovalcih, v ljudeh, ki želijo živeti z mislijo, duhom in lepoto.”

V Strateškem načrtu do leta 2026 predvidevate ustanovitev otroškega gledališča, s tem pa večje število premiernih uprizoritev na sezono. Bo z njegovo ustanovitvijo Gledališče Koper preraslo meje mestnega gledališča?

“Gledališče Koper je že preraslo meje svoje občine! Naloge, ki jih opravlja za vse osnovne in srednje šole v slovenski Istri, kulturno-umetniška vzgoja je namreč zapisana v Nacionalnem programu za kulturo, že vrsto let presegajo naloge ene same občine. Prav zato je nastala pobuda, da bi občine PIKA in Ministrstvo za kulturo finančno podprli celoletni projekt Pri svetilniku, ki bi mu mi rekli tudi gledališče za otroke. To zajema festival Pri svetilniku, PPF Pri svetilniku v avgustu, otroški občasnik Svetilnik, pedagoške programe, ki jih izvajamo za šole, večjo domačo produkcijo otroških gledaliških in plesnih predstav, abonmaja za otroke in gledališki šoli za otroke. Projekt Pri svetilniku bi tako imel regijsko nalogo.”

Verjamete, da bo gledališče za otroke v prihodnosti podprla tudi občina Sežana, ki se je letos pridružila Primorskemu poletnemu festivalu?

“Verjamem, ker verjamem v izobraževanje. Sežanska občina se je letos pridružila PPF in dogovorili smo se, da bo tudi del projekta Pri svetilniku.”

V teh dneh vpisujete abonmaje za novo gledališko sezono. Se gledalci vračajo v dvorane?

“Kolegice mi pravijo, da je vpis dober. Ne vračajo se samo stari abonenti, vpisujejo se tudi novi. Z letošnjo sezono začne voziti Artbus, ki bo abonente našega gledališča na predstave vozil iz Pirana, Portoroža, Lucije in Izole. Ljudje imajo veliko težav s parkiranjem, meni pa je najbližji okoljevarstveni vidik tega potovanja. Sicer pa je nakup abonmaja v teh negotovih časih gesta. In hvaležni smo zanjo.”

Vrniva se na začetek. Prvih dvajset let Gledališča Koper je za vami, kje vidite vaše gledališče čez dvajset let?

“Pomembno je, da znamo oceniti, kje smo danes. Da se vprašamo, ali smo se v času zaprtja česa naučili, kaj spoznali. Ali čisto zares vemo, da je kultura vse, kar smo? Kultura dialoga, razumevanja drugih kultur, empatije. Da nas oblikuje okolje, ki je lahko spodbudno, navdihujoče, lahko pa ogrožujoče in sovražno. Da smo mi tisti, ki to ustvarjamo, in da se lahko s spoznavanjem zgodovine človeka, iz njegovih napak v preteklosti, iz naših napak veliko naučimo za prihodnost. Da nam o tem govorita literatura in filozofija, gledališče pa nam to posreduje v najbolj oprijemljivi in nazorni obliki. Gledališče pripoveduje zgodbe, zgodbe in jezik pa gradijo v malem in velikem človeku vertikalo, brez katere težko živi kot misleče in čuteče bitje. Kakršnokoli že bo koprsko gledališče, se temu svojemu poslanstvu ne more izneveriti. Sicer dobi drugo ime.”