Za klicem nevidnih otrok

Vsem se nam zgodi, da se znajdemo na razpotjih, se sprašujemo, ali ostati na že znani poti, ki pogosto predstavlja varnost, a nas obenem omejuje, ali pa stopiti na negotovo novo pot, lahko tudi tvegano in nevarno, ki pa hkrati omogoča spoznavati še neodkrite občutke, izpopolnjujoča čustva, nove odtenke barv življenja. Za to drugo, novo pot se je odločil Francesco Romagnoli, rojen leta 1970 v Rimu, 1995 pa je diplomiral na tamkajšnji Fakulteti za ekonomijo in trgovino ter začel delati v očetovi pisarni. A tam ni bil zares srečen.

“Pomagati drugim bi pomagalo meni. To sem v svojem življenju že izkusil in vedno je delovalo,” beremo v njegovi knjigi Babajé, klic nevidnih otrok, ki jo je izjemno tenkočutno prevedla Pirančanka Špela Pahor, sicer zaposlena v izolski knjižnici, izdala pa založba Iskanja. Gre za zelo berljivo pripoved, ki sega neposredno v srce, za resnično navdihujoče in spodbudno branje.

“V globini sem vedno čutil posebno nagnjenje do nevidnih, zapuščenih, zavrženih. Iz tega razloga sem raje dajal prednost deklicam kot dečkom, ki so v tej družbi vedno zaščiteni, privilegirani in vzgajani kot mali kralji.”

Francesco Romagnoli

avtor knjige

Zadnji so zanj prvi

Francesco Romagnoli je leta 2002 (skupaj z družino) ustanovil združenje James non morirà (James ne bo umrl) in z zbranimi sredstvi v Etiopiji, v regiji Tigraj, zgradil vasico za osirotele otroke, sčasoma še Center proti podhranjenosti in Prehranski center, šole, bolnišnice, ceste, vodnjake … V Italijo se je vrnil leta 2015, zdaj živi med Rimom in Etiopijo, kjer še naprej spremlja utečene projekte in razvija nove.

V knjigi spremljamo, kako se je v Adwi, v kraju, za katerega se zdi, kot da je ves svet pozabil na njegov obstoj, rojevala otroška vasica James non morirà, poimenovana po triletniku, ki se je bojeval s težko obliko levkemije in umrl. Tam je Romagnoli zgradil 16 hišic za več kot sto osirotelih otrok; kako in katere je izbral? Zadnje med zadnjimi, izobčence, tiste, ki jih nihče ne mara. Prepričan je, da prav ti najbolj potrebujejo kraj in srce, ki jih je pripravljeno sprejeti: “V globini sem vedno čutil posebno nagnjenje do nevidnih, zapuščenih, zavrženih. Iz tega razloga sem raje dajal prednost deklicam kot dečkom, ki so v tej družbi vedno zaščiteni, privilegirani in vzgajani kot mali kralji. Lokalna infrastruktura temelji na dominantno moški figuri, ki je v vseh pogledih gospodar hiše in življenj oseb, ki v njej živijo. Zato so ženske in dekleta vedno tiste, ki so zavrnjene, pozabljene in trpinčene, tiste, ki ne služijo ničemur - a so v resnici tiha sila, ki poganja naprej to deželo in ne samo te.”

Usodna deklica

V vasici je zaposlil več kot sedemdeset oseb, ki so skrbele, da je ob upoštevanju pravil za sobivanje in obnašanje vse nemoteno potekalo, torej od tega, kdaj se je treba vrniti v hiške, do urnika za šolske naloge, pranja, pospravljanja, do prhanja (pred spanjem obvezno za vse brez izjeme), do sobotnega večera, ko je bil čas za sprostitev in druženje ob filmu. Skupnost so preplavljali občutki pripadnosti, ponosa in solidarnosti.

Francesco Romagnoli: Babajé - klic nevidnih otrok; prevedla Špela Pahor, 235 strani, izdala založba Iskanja, 2024, cena 23 evrov

V knjigi spoznamo nekaj posvojenih otrok Francesca Romagnolija, vsi ga kličejo babajé, seveda najprej Melat, deklico, ki ima odločilno vlogo za vse, kar je ustvaril in počel ter še počne. Pa Tegiste, ob kateri je znova ugotavljal, da ni močnejše komunikacije, kot je tista, ki ne potrebuje besed. Spoznamo tudi Hadero, ki se je iz tatinske kraljične prelevila v njegovo zanesljivo in najljubšo pomočnico, in njenega bratca, za katerega je skrbela. Gebre mu je bilo ime, oslepel je zaradi pika črne muhe (okužene ličinke pridejo v telo s pikom, po limfi potujejo do oči, uničijo zrkla), torej zaradi tako imenovane rečne slepote, v tem delu sveta zelo razširjene. Babajé mu je omogočil šolanje v oddaljenem mestu in po petnajstih letih se je mladenič vrnil v vas z diplomo osnovnošolskega učitelja, da bo lahko poučeval slepe otroke v na novo ustanovljeni šoli zanje.

Že dolgo ne sam

Vse, kar je ustvaril in spodbudil Francesco Romagnioli, je čudež. Čudež tudi glede na to, kar se zadnja leta dogaja v tej etiopski regiji - bičajo jo suša, bolezni in grozljiva državljanska vojna. Ko so s tlemi zravnali velik del mesta, so vojaki šli mimo vhodnih vrat v vasico, a niso vstopili, vsega uničili in pobrali, kot so to počeli sicer, pač pa so šli naprej, ne da bi se sploh ustavili! Skoraj čudež, mar ne, ki vliva upanje.

Babajé s svojimi dobrimi deli vztraja, skupaj z darovalci skušajo zagotavljati pomoč tam, kjer je najbolj potrebna. In kdo ga spodbuja in z njim najbolj predano sodeluje? Zdaj že njegovi številni veliki otroci, nikoli nevidni njegovim očem …