Za dušo, za življenje, za večnost
Če danes umrem, ne žalujta, kajti moje življenje je bilo bogato, polno in smiselno. Vem, da se neskromno sliši, a tako občutim in s smiselnostjo v žilah bivam polno. Hvaležna sem Režiserju, da je moje življenje vodil, kot ga je in ga še. Pravzaprav ničesar zares pomembnega nisem povzročila jaz. Tako je že pred časom zapisala Manca Košir (1948-2024) in te misli namenila svojima hčerama Ladeji in Tini.
Manekenka, igralka, z diplomo iz matematike, fizike in novinarstva, tudi z magisterijem in doktoratom, predana novinarka, televizijska voditeljica, pobudnica številnih gibanj, ambasadorka radostnega staranja ... Težko je zaobjeti vse bistveno, kar je Manca Košir bila in dosegla, česar se je lotila in izpeljala. V svojem bogatem življenju je počela resnično veliko raznolikega. To vemo vsi, ki smo jo spremljali od daleč ali blizu in smo jo bolj ali manj poznali, se z njo srečevali, izmenjevali besede (v živo ali pisno), bili “sestrsko” povezani.
Brez skrivnosti
Pa vendar v njeni novi knjigi Manj je mene, bolj sem Jaz vsakdo zagotovo najde kaj, česar o Manci še ni vedel. Čeprav, kot je zapisala sama, ni imela skrivnosti: “Nočem jih imeti, čeprav jih znam obdržati. Zase želim živeti odprto, transparentno življenje zato, ker mi tako odteka najmanj energije.”
“Sem izpolnjena, saj sem doživela vse registre bivanja, od črne teme do žareče svetlobe. Ljubim. In to je bistveno. Ljubiti namreč pomeni zares biti. Vse oblike minejo, (lju)biti ne mine nikoli.”
Manca Košir
pisateljica
Že na hrbtišču knjige beremo, da gre za prvoosebno pripoved ene največjih Slovenk. Knjigo je pravkar izdala Založba Goga - tako je določila in si to želela Manca. Besedila iz njene bogate zapuščine pa je skrbno zbral in jih dopolnil Žiga Valetič, prevajalec, pisatelj, založnik in grafični oblikovalec - tudi njega je za to delo izbrala Manca. Vedela je, da bo pravi za to, saj sta bila na isti valovni dolžini - spoznala sta se namreč v obdobju, ko je prevajal poezijo perzijskega sufijskega mistika Rumija, ki ga je tudi Manca zelo občudovala. Ni nenavadno, da se je med njima sčasoma spletlo posebno prijateljstvo.
Neprecenljiv zaklad
S to knjigo je izvrstno opravil naloženo delo in več kot odlično upravičil Mančino zaupanje. “Vedel sem, da v rokah držim neprecenljiv zaklad, pred katerim sem čutil ponižnost, odgovornost in hvaležnost,” beremo v spremni besedi o njegovih občutkih v trenutkih, ko je začel dojemati, kako obsežno in bogato pisanje ima pred seboj. Manca je vestno shranjevala vse, kar je kdaj zapisala v računalniški obliki, a kljub temu je bilo to razvrščati in izbirati zahtevno delo. Ob gradivu, zaobjetem v tej knjigi, je sočasno pripravljal še nekaj drugih, ki bodo izšle kmalu.
Pred nami se razgrinja pregled njenega življenja in čeprav je knjiga obsežna (več kot 500 strani ima), je zelo pregledna in berljiva. Razdeljena je v več kot dvajset tematskih poglavij, ta pa še na podpoglavja; Žiga Valetič skozi vso knjigo spretno ohranja dve pripovedni liniji, in sicer osebno-družinsko-intimno in službeno-poklicno-javno. Uspelo mu je, da “se z Mančino pripovedjo tako v zmernem ritmu pomikamo naprej, vmes pa se za kak trenutek vrnemo tudi nekoliko v preteklost ali skočimo malce v prihodnost”.
Njuno branje
Pripoved se začenja z njenimi predniki, spoznavamo njeno otroštvo, celo njeno žalost nad imenom, ki se ji je zdelo grozno. “V življenju je stoodstotno samo dvoje: da bomo vsi umrli in da se vse nenehno spreminja. Tako se je sčasoma spremenil tudi moj odnos do imena,” nam zaupa. To se je zgodilo, ko je začela dobivati prva ljubezenska pisemca in pa, seveda, z njeno glavno vlogo v filmu Breza, ki so ga spremljali ogromni plakati z imenom glavne igralke, torej z njenim imenom. Spominja se šolanja, tabornikov, branja knjig: “Z očetom sva se dogovorila, da bova brala isto knjigo in jo podčrtovala vsak s svojo barvo, potem se bova še pogovarjala. Enkrat je najprej bral on. Potem sem brala jaz, posebej pozorno, kar je on podčrtal. In sem še sama podčrtala, kar je bilo pomembno sporočilo zame. Knjigo sem izročila spet njemu, ki je prebral, kar sem podčrtala. Drugič sem bila jaz prva bralka.”
Pri štirinajstih je zasijala z naslovnice modnega časopisa Maneken in vstopila v do tedaj neznani svet, še več se ji je dogajalo kot mladi igralki, med drugim popisuje, kako je preživljala čas s Titom in Jovanko na Brionih, kamor sta jo povabila.
Ljubiti pomeni zares biti
Spremljamo jo kot študentko, novinarko, spoznavamo njene moške, njo kot mlado mamico Ladeji in čez skoraj poldrugo desetletje vnovič, tokrat Tini (prav materinstvu je namenjeno posebno poglavje), skupaj z njo razmišljamo o samskosti, a ne samotnosti: “Sama se v samski koži počutim odlično. Živim polno in radostno, ne iščem (več) ne sebe ne 'svojega' moškega. Ker sem, ki sem, je v meni vse, kar potrebujem. Sem notranje poročena, saj sta se objela moja anima in animus. Sem izpolnjena, saj sem doživela vse registre bivanja, od črne teme do žareče svetlobe. Ljubim. In to je bistveno. Ljubiti namreč pomeni zares biti. Vse oblike minejo, (lju)biti ne mine nikoli.”
Nadaljujemo sprehod po njenem razgibanem življenju, dogajanju okrog Nove revije, novinarskem aktivizmu in slovenski samostojnosti, trigeneracijskem življenju v stolpnici na Viču, po njeni profesorski karieri, prebiramo njene precej kritične misli o akademskem okolju: “Toliko plitkih duš, ki bi se identificirale s svojim 'uglednim' profesorskim položajem in tako resno jemale svoje maske in vsakdanjo pozo, da so se zlepile z njo, kot sem srečala v akademskem svetu, si ob vstopu vanj pač nisem mogla predstavljati.”
Lekcije na poti k sebi
Seveda ne gre brez gibanja, ki ga je spodbudila, Kakšno šolo hočemo? Pa tudi ne brez promocije branja in bralne kulture, njenega (zelenega) političnega udejstvovanja, številnih knjig, pisem, ki so zanjo od nekdaj “pomemben način pogovora z dušo”, tudi ne brez poklona presežnemu. Še bolj se nam približa kot ambasadorka radostnega staranja in tista, ki si je neumorno prizadevala za paliativno oskrbo ter detabuizacijo smrti.
Spremljamo jo, kako se spoprijema s svojo boleznijo (rakom) in posledičnimi operacijami in zdravljenjem. Zapiše: “Tu smo zato, da spoznavamo, kdo v resnici smo. Da oddelamo življenjske lekcije, ki so nam namenjene na poti k samim sebi in Resnici - pisano z veliko začetnico. To je gotovo najbolj zanimivo potovanje in smisel našega življenja.”
Pripravljala se je na prehod, na smrt, to veliko skrivnost, neznanko. To je delila z nami tudi v filmu V tišini življenja (režiserka Nina Blažin ga je s snemalcem Darkom Heričem snemala pet let), filmu o starostnem vitalizmu, tišini, smrti in - Manci.
Zbir spoznanj in modrosti
Branje Mančine (avto)biografije je veliko več kot le popis njenega življenja, ustvarjanja, udejstvovanja. Je zbir spoznanj in modrosti pokončne ženske (ogromno je naredila za žensko emancipacijo, čeprav se nikdar ni oklicala za feministko) z izjemno širino in globino, zelo delovne in vztrajne, ki ni marala kalupov. Je branje za dušo, branje za življenje, za večnost. Za navdih.
