Umetnost onkraj vidnega

Ko srečaš osebo, za katero so ti povedali da ne vidi, se ne moreš upreti razmišljanju, kako bi se predstavil, kakšno vprašanje bi mu zastavil, kakšen nasmešek bi si nadel na obraz ... Največkrat obvisiš v tišini kot neodločna ptica, ki kroži v zraku in ne ve, na kateri veji bi pristala.

Veliko knjig je izšlo za slepe in slabovidne, veliko knjig je bilo natisnjenih za ljudi s težavami vida. V Kaverljagu blizu Grintovca pri Šmarjah nad Koprom pa so ustvarili in predstavili nov način ilustriranja. Nov koncept se je izkazal kot učinkovit in ga slabovidni dobro razumejo. Program, ki je bil namenjen študentom evropskih akademij, je potekal na domačiji akademskega slikarja, ilustratorja, grafika in likovnega pedagoga Aleša Sedmaka: “Poskušali smo vzpostaviti ravnotežje med znanstveno ilustracijo, slikarsko prakso in jasnim vizualnim sporočilom ter družbeno odgovornim oblikovanjem predvsem na področju okoljevarstva in družbene trajnosti.”

Znanstvena ilustracija ni umetnost, niti znanost, je oboje! Oblikovanje je področje, ki široko posega v prostor in ima specifičen vpliv. Mateja Maljevac je v knjigi Ilustriranje nevidnega zapisala, da je v slovenskem šolskem sistemu pedagoška opredelitev usmerjena v konkretne vidne sposobnosti otrok, da “otroci z okvaro vida za aktivno sodelovanje v družbi potrebujejo vsebine, ki nadomestijo vidne informacije”. Skozi “igro in interakcijo se učijo o svetu okoli sebe ... Taktilne vsebine spodbujajo razvoj fine motorike.”

Odpreti vrata vsem čutom

Kaj če bi bili to mi v nekem drugem življenju, se vprašamo. Privid ali bežno zaznavanje sebe, neki drugi notranji jaz, nekje drugje. Večkrat sem bila v zaselku Kaverljag kot opazovalka ali bolje rečeno občudovalka mednarodnih poletnih šol, kjer so študenti povezovali likovno umetnost z različnimi znanstvenimi vedami.

“S pomočjo znanstvene ilustracije in vizualne komunikacije so študenti odkrivali praktične rešitve. Pred leti smo se odločili, da se posvetimo iskanju rešitev, kako posamezne organizme predstaviti slepim in slabovidnim, da skozi čutilo tipa spoznajo vsaj del okolja, ki nas obdaja,” pravi Sedmak. Mentorji in študenti so izdelali ilustratorska in tipografska izhodišča za pripravo gradiv za slepe in slabovidne. Želeli so ustvariti orodja, ki jim bodo v pomoč. V projekt so povabili biologe, komunikologe, oblikovalce in ilustratorje. Tako sta izšli dve knjigi Dotakni se ptice leta 2009 in Žuželke od blizu leta 2012. “Ustvarili smo nov koncept ilustriranja, ki je učinkovit in ga slepi in slabovidni dobro razumejo in prepoznavajo. Izkušnje večletnega dela in objava Kratkih priporočil za oblikovanje taktilnih ilustracij za ljudi z okvaro vida so rezultat poletne šole v Kaverljagu. Brez inovativnih in kvalitetnih rezultatov ne bi bilo nadaljevanja projekta in tudi ne knjige.”

Program so izvedli v tesnem sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. “V zadnjih dveh letih širimo nabor dostopnih vsebin izven medija knjige in z novimi tehnologijami želimo razširiti uporabnost ter dostopnost informacij o morskih organizmih,” zagotavlja Sedmak.

Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je v uvodniku h knjigi zapisal, da morajo oblikovalci pri svojem delu razmišljati tudi ”o dostopnosti za vse ranljive skupine - slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gluho-slepe, osebe na vozičkih ...” Na področju vizualnega izraza je treba odpreti vrata vsem čutom: vonjanju lesa in kovine, tipanju, poslušanju zvoka, ki ga oddaja dotikanje materialov ...

K idealu enakopravne družbe

Zoja Čepin in Leon Rojk Štupar sta prepričana, da vključevanje marginalnih skupin “za sodobno družbo ne predstavlja možnosti, pač pa dolžnost, zato je razvoj na tem področju nujen”. S takimi projekti, kot so opisani v knjigi, “stremimo k idealu enakopravne družbe ljudi z enakimi možnostmi.”

Urednica Petra Černe Oven je v knjigo vpletla zanimivo vprašanje, kako prepoznati, kaj imajo slepi več kot videči in kako deluje njihova predstava sveta. Poudarila je, da je pri tem ključno, “da tovrstne pobude postanejo naš vsakdan, ne pa posamezni dogodki posameznih skupin zanesenjakov”. Mi pa dodajamo: kot je bil in je še vedno Kaverljag!

Mednarodne poletne delavnice “nevidenega” so delovale od leta 1998. Sedmak poudarja, da je za slepe in slabovidne izšlo veliko knjig: “V knjigi Oblikovanje za vključujočo družbo pa smo predstavili povsem nov koncept ilustriranja.” Poleg že navedenih avtorjev so v knjigi strokovna besedila prispevali tudi mag. Marija Nabernik, mag. Tim Prezelj, Lech Kolasinski in Tomaž Wraber.

Svet slepih je vzporedno vesolje. Tako kot svet gluhih. Za to obstaja več jazov. Vsak od teh jazov je zbirka osebnosti. Nihče ne more vstopiti v dušo človeka, ki ne vidi. Nihče ne more vstopiti v dušo človeka, ki ne sliši. Dokler - dokler ne preizkusi sam 'ne videti' ali 'ne slišati.' Takrat začne hoditi po robu neznanega sveta. In veliko bolj subtilno občutiti vibriranje življenja ... •