Sprejmi (se) in … zaživi!
Kaj žene človeka, da se namesto v domači postelji odloči prespati globoko v jami, kjer je veliko vlage, netopirjev in drugih podzemnih prebivalcev ter so plasti kamnin nad njim debele kar šestdeset (60!) metrov? Pa v koči brez elektrike in vode, brez ključavnice na vratih, globoko v gozdu, v medvedjem raju, v osrčju Kočevskega roga?
V njej se je prebudila divja ženska. Preglasila je prepreke, ki so jo zavirale. Kar se je poprej zdelo nemogoče, se je začelo zarisovati kot mogoče; sicer nekoliko drugače kot nekdaj, a vendar. Poklicali sta jo narava in njena prvinskost. In to v domači deželi.
A predno se je Irena Cerar odločila za to pot, za sedem tednov vseživosti, je preživela mučno obdobje. Ko ji je zatajilo zdravje (in so sledili operacija, diagnoze, zdravljenje), se je znašla v nekakšnem medčasju, medprostoru, ko po starem ni šlo več, novo se je pa šele nakazovalo.
“Počasnost mi je postala všeč, zdelo se mi je, da sem začela živeti bolj v naravnih ritmih, tako hitro pač, kot zmorem.”
Irena cerar
avtorica knjige
Kdo pravzaprav si, ko …
Okoliščine so se prenaglo spreminjale, sprva jih ni dohajala, a sčasoma je z novimi spoznanji sprejela tudi drugačen vsakdanjik in vanj vnesla nov red, nov ritem, prilagodila se je: manj dela, pravilna razvrstitev delovnih obremenitev, redna primerna telesna vadba in sproščanje, zdrava prehrana, zdravi odnosi in predvsem obilo radosti v življenju.
“Počasnost mi je postala všeč, zdelo se mi je, da sem začela živeti bolj v naravnih ritmih, tako hitro pač, kot zmorem,” ugotavlja. To je pravzaprav krasno, a kaj, ko je postajala “obstranka, nekdo, ki plava proti toku, ne časti nenehne (pre)zaposlenosti in večopravilnosti”.
Dolgoletna urednica otroške revije National Geoghraphic Junior, med drugim avtorica pohodniških družinskih vodnikov iz serije Pravljične poti, pripovedovalka in še kaj se je spraševala, kdo pravzaprav je, če ni učinkovita, uspešna toliko in tako, kot je bila v preteklih letih. Je njena človeška vrednost lahko samo zaslužena in premo sorazmerna s poklicno uspešnostjo?
Sočutje do sebe
Pogrešala je svoje telo, kakršno je bilo prej, ko ji je omogočalo domala vse, kar si je zamislila. Zlagoma se je navadila na nove okoliščine, dojela, da žalovanje za starim polzi iz nje in se krepi upanje, da se bo končno sklenilo medčasje, ki jo že pošteno duši. Brala je podporne knjige, se veliko pogovarjala s tistimi, ki so jo zmogli slišati, jokala je, plesala po kuhinji, bila z drevesi, pticami, vetrom … Privajala se je biti sočutna do sebe, vse bolj je slišala telo, razbirala in razumevala njegova sporočila. Potem pa … preplavila jo je nerazumna želja po umiku iz vsakdana. Da bi si odpočila od sebe in vseh, od vseh družbenih vlog (mame, partnerke, delavke v kulturi, prijateljice …). Prisluhnila si je in se podala na pot.
Sedem tednov vseživosti
Za sedem tednov vseživosti je izbrala sedem različnih okolij. Gozd, saj zanjo od nekdaj predstavlja prostor svobode, a tokrat je bil to naš najmogočnejši, Kočevski rog. Povabila jo je pri nas še zadnja velika prostotekoča reka Mura, in sicer zaradi svoje kulturne in simbolne vrednosti. Planine in gore so od nekdaj del nje, so del njenega telesnega tkiva, njen habitat, njena terapevtska pokrajina. In čeprav je premerila že marsikateri bohinjski hrib, na planino Laz njena noga še ni stopila, zato se je to zgodilo tokrat. Med vsemi slovenskimi mokrišči si je za doživljanje tovrstnega okolja izbrala Sečoveljske soline, ker so ji ljube, “obožujem ta košček divjine ob slovenski meji, ta starodavni objem med morjem in kopnim”, piše. In tudi že dobro znan Debeli rtič je obiskala in celo tam našla, kar je iskala: poti, kjer je lahko bila sama. Globok mir je našla v okolici Matavuna in Škocjanskih jamah; v jami resnično izgubiš občutek za čas, tam ni dneva in noči, je tišina … Pa je res? “V navidezni tišini jame se razpre bogastvo zvokov, ki jih ustvarja intimno življenje vode in kamnin,” beremo. Zadnji teden je preživela na Kozjanskem, in sicer zaradi tamkajšnjih ohranjenih travnikov in starih sadovnjakov, zaradi podeželske pokrajine, ki je včasih veljala za nerazvito, danes pa je svojevrsten dragulj.
Tenkočuten preplet zunanjega in notranjega sveta
Vse, kar je spoznala in doživela sama in ob srečanjih z zanimivimi ljudmi, je strnila v knjigo Svetišča narave (Sedem tednov vseživosti), ki jo je izdala založba UMco. Pred nami je dragoceno branje, saj je Irena Cerar zapisano prepletla s kopico naravoslovnih zanimivosti, literature in mitologije. Bralca posrkajo njeni tenkočutni opisi narave, torej živali in rastlin, vsega živega, tudi vetra, vode, kamnov, tal pod nogami, zgovorne tišine, samote … Pritegne pa tudi motiv, ki je spodbudil pot in pisanje. Ženska, z že ogromno prehojenimi potmi, a vendar na svoji poti, prepredeni z izkušnjami, tudi bolečimi, s spoznanji in čutenjem, z občutki telesa, ki se odziva drugače, kot se je včasih, pač se spreminja in oglaša, opozarja nase, kliče, želi biti slišano … V njej pa ostaja veliko želja, še toliko neizživetega. Ko sprejme vse to, predvsem sebe spremenjeno, spet - zaživi!
