Razumu so nadrealisti dali nezaupnico

Prisluhniti Alešu Bergerju, Prešernovemu nagrajencu, ki je prejel nagrado prav za svoje neprecenljivo prevajalsko delo iz francoščine, kako se spominja svojih začetkov, med katere sodi tudi izid prvega pregleda nadrealističnih ustvarjalcev Noč bliskov, je, če si študent_ka programov za medkulturno jezikovno posredovanje ter za jezikovno posredovanje in prevajanje, gotovo še poseben privilegij. Sto let od izida Nadrealističnega manifesta Andréja Bretona in 50 let po prvi slovenski celostni knjižni predstavitvi gibanja nadrealizma pri nas, ki jo je tedaj pripravil prav Berger, je lani Mladinska knjiga izdala osvežen ponatis, s katerim je med bralce znova ponesla misli, ki še danes zvenijo ... no, nadrealno in nadrealistično obenem.

Gibanje, ne umetniška smer

V pogovoru z novinarko Nevo Zajc, ki je kot predstavnica frankofonskega Društva Peter Martinc soorganizirala dogodek s Centrom za jezike UP, je Berger obujal spomine na nastanek zbirke v časih, ko ni bilo na voljo niti približno toliko gradiva in informacij, kolikor jih je danes. NUK je bil že tedaj dobro založen, a seveda je bilo nemogoče priti do francoskih izvirnikov, ki jih je sicer iskal že za svojo diplomsko nalogo, v kateri je obravnaval odmev francoskega nadrealizma pri nas.

30 strani Bretonovega Manifesta je tako prevedel še kot študent francoskega jezika in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1970. Štiri leta kasneje je izdal danes že kulten izbor iz nadrealističnih besedil, za katerega je naslov Noč bliskov iz citata Manifesta izbral urednik Uroš Kraigher, eden najzaslužnejših za Bergerjevo kasnejšo pot med prodorne knjižne urednike na Mladinski knjigi.

Knjiga je v ponatisu izšla brez vsebinskih sprememb, dodana sta le spominska zapisa avtorja izbora, spremne besede, opomb in skoraj vseh prevodov (iz knjige Omara v kleti, 2011) in Milana Dekleve, knjigo pa je tokrat uredil Andrej Ilc. Berger se je pri izboru omejil na francoske pripadnike nadrealističnega gibanja do leta 1930. To so André Breton, Luis Aragonés, Antonin Artaud, René Char, Robert Desnos, Paul Éluard in Benjamin Peret in Philippe Soupault. Leto 1930 je izbral, ker skupina iz “junaškega obdobja” nadrealizma tedaj “doživela hudo krizo in v marsičem spremenila svoje razumevanje” gibanja.

Aleš Berger: Noč bliskov - Iz nadrealističnih besedil, Mladinska knjiga, 250 strani, 29,99 evra

Nadrealizem je namreč nastal kot jezikovno gibanje, pridevnik umetniško so mu dodali drugi, kajti, kot je poudaril Berger, “takrat nadrealisti niso mislili, da delajo umetnost”. Bistvo nadrealizma, ki se je usmeril v jezik, je bil namreč avtomatizem, čisti psihični avtomatizem pri pisanju, brez nadzora razuma. “Razumu so izrekli nezaupnico. Pomembno je bilo opuščanje priučenih mehanizmov razuma, če že ne sovraštvo do vsega, kar je po njem dišalo,” je pojasnil Berger. Sklicevali so se tudi na Freuda, ki je poudarjal spontanost, zato so se navduševali nad sanjami. Na začetku, kot beremo v spremni besedi, se je “nadrealizem definiral kot način človekove samospoznave, širjenja vednosti o samem sebi”. Zanimala jih je podzavest in njen osvobojen tok, ki naj bi povzročil v končni fazi nič manj kot spremembo sveta!

Zoper letargično zavest

Tako naslovnico iz leta 1974 kakor lansko krasi reprodukcija slike Perpetuum mobile. Leta 1935 jo je naslikal René Magritte, eden tistih, ki so se nadrealistom pridružili s svojimi podobami. Med njimi je bil precej kasneje tudi Salvador Dalí, ki pa so mu “pravi” nadrealisti očitali, da je nadrealizem zgolj izkoristil.

Danes seveda nadrealizem ne more služiti spreminjanju sveta, a kot v svojem zapisu ugotavlja Dekleva, ponatis knjige prihaja v pravem času, saj smo danes preplavljeni s “šablonami vsakdanjosti”: “... z 'ustvarjanjem' na način kopiraj in prilepi, uporabljanjem strojnih algoritmov, ki nam jih ponujajo globoke nevronske mreže. Te se lahko naučijo vsega in ne morejo ničesar pozabiti. In opustiti. Še manj odpustiti.” Zna imeti prav, ko o še vedno iskrivem izboru razmišlja, da lahko predrami našo zavest, zasičeno z “ničvrednimi podatki politično in kapitalsko nadzorovanih družbenih omrežij”: “Zavest, ki letargično tava po navideznih svetovih, ki jih upravlja navidezna (in ne umetna) inteligenca. Edino čustvo te katatonične zavesti je naveličanost.” In res. Ni treba veliko listanja, da bi našli Bretonova navodila iz Manifesta, naslovljena Da se v družbi ne bi več dolgočasili. Ha!