Razumeti, zakaj vojne in kdo je zanje odgovoren
Boštjan Videmšek je zapisal mojstrovino. Po vsebini in slogu. Drobno, a veliko knjigo - zbir izkušenj, izpovedi, pregled aktualnega dogajanja v svetu, preplet razmišljanj o prijateljstvu, človečnosti, krhkosti in veličini življenja, odgovornosti ... In, seveda, o novinarstvu, ki zanj nikoli ni bil poklic, temveč življenje, torej o pravem novinarstvu.
Boštjan Videmšek (1975) je že pri sedmih vedel, kaj bi rad počel, kaj ga zares zanima: športno novinarstvo. Pri njih doma je namreč zmeraj bilo veliko časopisja, saj sta oče in babica prebirala vse po vrsti, odkar pomni, pa je tudi rasel z ljubeznijo do športa. Obsedeno je spremljal različne zvrsti, si za svoje veselje beležil izide tekem in pisal komentarje, na pamet je izstrelil, tudi sredi noči, prve postave vseh moštev prve jugoslovanske nogometne lige ali, denimo, rezultate prvih 15 uvrščenih katerega koli moškega veleslaloma ali slaloma za svetovni pokal …
Podobno strastno je na pragu pubertete spremljal politično dogajanje. Njegova generacija, rojena sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja, je odraščala v izrazito političnem času, saj je razpadala ena država, rojevala se je druga; menjali so se družbeni, politični in ekonomski sistemi, padel je Berlinski zid; v analogni svet so negotovo vstopali zametki digitalnega … A zanj je bil na prvem mestu šport. Do tistega dne …
Za sodobnega človeka je namreč bistveno, da vemo, zakaj je prišlo do vojn, kdo je odgovoren zanje, pomembno je razumeti kompleksnost globalnih konfliktov.
Nenadoma je šlo zares
Spomni se pogledov na strahotno izčrpane ljudi, večinoma starce, ki so v nepregledno dolgi in nemi begunski koloni zapuščali zrušeno mesto. Ti prizori, ki jih je spremljal po hrvaški televiziji, so se mešali s prizori pijanih, evforičnih pripadnikov srbskih paravojaških enot in z drugimi grozljivimi podrobnostmi. Dodobra so zarezali v njegov vsakdan. Tedaj je padel Vukovar. In Boštjan Videmšek je imel šestnajst let.
“Takrat - morda šele takrat - so se mi začele izrisovati prioritete. Resno se je začelo ločevati od neresnega. Pomembno od nepomembnega,” se spominja v svoji novi knjigi Mir in vojna, ki je konec preteklega leta izšla pri založbi UMco. Tedaj je začel nizati svoje prve novinarske izkušnje z vojno. Obiskoval je begunske centre, poslušal ljudi, se učil spraševati, biti potrpežljiv, razvijal je empatijo, nujno za pravega novinarja … Odtlej je s terena poročal o vseh večjih vojnah po svetu.
“Največ lahko storimo z lastnim zgledom, torej da delamo to, kar govorimo; s tem najbolj vplivamo na okolico.”
Boštjan Videmšek
novinar in vojni poročevalec
V njej nam razgrinja ozadja in izvore ključnih kriz našega časa in vsaki namenja svoje poglavje. Za sodobnega človeka je namreč bistveno, da vemo, zakaj je prišlo do vojn, kdo je odgovoren zanje, pomembno je razumeti kompleksnost globalnih konfliktov.
V grobnici človeštva
V knjigi piše o Iraku, o vojni, ki je spremenila svet. V središče iraškega kaosa, v Mosul, se je vračal sedemnajst let … Neopisljivo, kaj vse je videl in doživel - takšne grozote, da si je želel, da česa podobnega ne bi videl ne on in ne kdo drug nikoli več. Žal se to ni uresničilo.
Z njim se podamo v Afganistan, v večni krog nasilja, kjer nam med drugim predstavi dvajsetletnega marinca, “starega dovolj, da lahko ubija, a vendar premladega, da bi si po vrnitvi iz Afganistana v Ameriki lahko kupil pivo …” Popelje nas tudi v srž afriških vojn (Somalija, Sudan, Demokratična republika Kongo) in nas sooča z grozljivim dejstvom, in sicer, da so bili komaj sedemletniki, otroške sirote, najbolj kruti in učinkoviti bojevniki; v poveljnikih, ki so jih sistematično navajali na droge, so našli izgubljeni očetovski lik. Globoko travmatizirano so napadali v skupinah. Brez pravil, brez moralnega kompasa, brez strahu …
Poglavje namenja Arabski pomladi (Tunizija, Egipt, Libija, Sirija, begunska kriza), posebno seveda tudi Izraelu in Palestini (temeljnemu konfliktu v Sveti deželi), prav tako Ukrajini in Rusiji (imperialno-kolonialni vojni) - začetek velike ruskega napada na Ukrajino v noči na 24. februar 2022 je šokiral vse, tudi novinarje, svet je obnemel … Tri leta je že od tedaj, ko se je Boštjan Videmšek v ukrajinskem mestecu Čopi blizu madžarske meje pogovarjal s skrušenimi ženskami, ki so čakale na prehod čez mejo; tedaj so še upale na hitro vrnitev domov, na to, da je vojna incident in ne stanje …
Manj in manjše
Novinar, vojni poročevalec, dolgoletni sodelavec največjih svetovnih časopisov in revij ter avtor številnih knjig zaokroža svojo zadnjo s poglavjem o podnebnih spremembah. Te so ključna fronta (ne le) človeštva. To je temeljna kriza sedanjega in prihodnjega časa, a žal velik del človeštva to vojno za zdaj le spodbuja …
Seveda govori tudi o upanju, to nas žene naprej. In tudi o poti. In ta je: manj. Manj in manj in manjše. Kar najbolj potrebujemo, je - ob izobrazbi - zmožnost samoomejevanja. Pa naj gre za nakupovalne navade, načine in vrste potovanj, vsakdanjo prehrano … In največ lahko storimo z lastnim zgledom, je prepričan, torej da delamo to, kar govorimo; s tem najbolj vplivamo na okolico.
