Po krožni cesti, posuti z modrostmi

Dodobra jo pozna Tina Košir, predavateljica in raziskovalka z doktoratom iz indijske filozofije, učiteljica joge in meditacije, mentorica za celostni osebni razvoj, voditeljica prireditev in pogovorov. Ko je pripravljala doktorat o filozofiji kašmirskega šivaizma, ji je prišla na pot Lalla. Močno jo je pritegnila, se je najgloblje dotaknila. Med zahtevnim študijem in poglobljenim preučevanjem filozofskih besedil so jo Lalline pesmi spodbujale, bodrile, podpirale. Občutila jo je kot živ(ahn)o sogovornico, vodnico, zavetnico. Porodilo se je najžlahtnejše prijateljstvo.

Svojo naklonjenost do te skozi stoletja ohranjene poezije je Tina podelila tudi s svojo mamo in ji za rojstni dan, samo zanjo, prevedla nekaj Lallinih pesmi. Za njeno ljubo Mut, nam vsem dobro znano Manco Košir, je bilo to eno najlepših daril. Pesmi so jo prevzele - tako zelo so jo prevzele, da si jih je želela poslušati v svojih poslednjih dneh zemeljskega bivanja, ob prehajanju onkraj. Na pogrebu, 8. maja letos, so Lalline pesmi šle z njo tudi v grob.

“Nekateri so povsem budni z zaprtimi očmi. Drugi zazrti v zunanji svet trdno spijo. Nekateri se kopajo v svetih vodah in ostanejo blatni. Drugi živijo posvetno, a si ne umažejo rok.”

Lalla

Moč njenih izrekov

Lalla je živela v Kašmirju v 14. stoletju. Rodila se je brahmanski družini, torej v najvišjem izobražensko-svečeniškem sloju indijskega prebivalstva. Duhovno življenje jo je izjemno privlačilo in zvesto je zahajala v Šivove templje in v njih vztrajno meditirala. V scenariju, kakršnega ji je zapovedovalo takratno družbeno okolje, se ni prav dobro znašla. Družino je sicer imela, a ni mogla povsem sprejeti vloge, kakršno naj bi imela indijska žena. Niti prezir, surovost in trpinčenje moža in njegove družine ji niso prišli do živega. Nasprotno. Vse to je le še podžigalo njeno notranjo moč, da se je še bolj goreče upirala in si sledila, celo tako, da je nekega dne dokončno zapustila dom. Podala se je, kamor jo je vleklo srce, postala je brezdomna asketinja, polno posvečena svoji duhovni poti.

Njene pesmi (izreki) so se ohranile, čeprav ni ne pisala ne brala (to je bil tedaj privilegij moških, in še to le tistih iz najvišjih slojev), a z ustnim izročilom so se prenašale iz roda v rod, tako med muslimani kot med hindujci, oboji so jo zelo cenili. Šele pred nekaj več kot sto leti jih je zapisal britanski indiolog George Grierson, in sicer v kašmirskem jeziku, sanskrtskem in v lastnem angleškem prevodu, ter jih končno izdal v knjigi.

Njen pogled nima dna

“Kot bi me skozi prostor-čas dosegel buden pogled. Iz nevidnih pokrajin se me dotakne in me razpira za njeno (vse)prisotnost,” zapiše Tina Košir v uvodu v knjigo Nora od Ljubezni, Lalla, ki jo je konec avgusta izdal Grafični Atelje Zenit (založnik Žiga Valetič, tudi sam velik ljubitelj modrosti indijske filozofije, je knjigo uredil in oblikoval). Res, že naslovnica je zgovorna, njen obraz s pogledom brez dna, z žarečimi očmi, “kot bi bil v globini njihovih zenic potopljen dragulj”, kot se je izrazila Tina, ki je Lalline pesmi tenkočutno prevedla (proces opiše v knjigi) in jih še obogatila s spremnim besedilom. Pesmi si sledijo v desetih razdelkih, ki si jih je prevajalka zamislila po svoje tako, da bralca čim bolj smiselno popeljejo na potovanje skozi Lallin svet. Ob vsakem razdelku je zapisala še krajši poetično-kontemplativni uvod, pravzaprav nežno usmeritev pri razumevanju globokih sporočil.

Z Lallo se tako podamo na z modrostmi posuto krožno cesto, jo spremljamo, iskalko (“Požgala sem pokrajino z vročimi stopinjami, tako goreče sem Ga iskala vsepovsod …”), utrujeno in izžeto (“Izčrpala sem se, tako sem iskala. Nihče ne bi mogel huje garati, da bi dognal skrivnost. Sebe sem izgubila v Sebi …”), se z njo veselimo, ko je “preletela nebo, razvozlala skrivnosti nevidne luči”.

Praznina se staplja s praznino

Zelo dragoceno je, da nas avtorica nenehno usmerja k pristnosti in preprostosti, tudi s čuječim motrenjem diha. Eden najpomembnejših pojmov v Lallinih rekih, ki se pojavlja v mnogih pesmih, v katerih govori o najvišjih stanjih uvida, je - praznina. In ta je polna, zelo polna, polnejša ne bi mogla biti. To je “vir, ki rojeva vsa imena”.

Potopljeni v Lallin svet, ogrnjeni z njeno modrostjo, ne spoznavamo le nje, pač pa življenje, sebe, vse.

Tina Košir je namenila Lalli in knjigi dvanajst let. Vse zapisano je izjemno skrbno premišljeno in do potankosti izpiljeno. Pravi zaklad je ta lična knjiga. Ni le popotnica za Tino, Manco (tudi Mančina pesem Lalli je sestavni del knjige), pač za vse Lalline sestre in brate.

Tina Košir z mamo Manco, za katero je najprej prevedla nekaj Lallinih pesmi. Osebni arhiv Tine Košir