O drevesu, ki je povezalo ljudi v skupnost

Slikanica s preprostim naslovom Zgodba o drevesu prinaša pripoved, ki resnično pogreje, razneži in bralca spodbudi k razmišljanju izven ustaljenih vzorcev. V ospredju je tkanje vezi v skupnosti, tkanje vezi z nečloveškimi bitji in nenazadnje poklon avtorice, ki živi v Mehiki, svojim krajem, Soški dolini.

Med prepoznavnejšimi motivi je kraj ob vodi, v katerem lahko uzremo Most na Soči.   Foto: Maja PertiÄŤ GombaÄŤ
Med prepoznavnejšimi motivi je kraj ob vodi, v katerem lahko uzremo Most na Soči.  Foto: Maja PertiÄŤ GombaÄŤ

Začne se klasično, s tistim pravljičnim: “Daleč proč leži vasica.” In z dečkom in deklico na čolnu, ki z vode, jezera ali reke, nespregledljivo znamenite barve Soče - odtenek je ilustrator Marko Rop odlično zadel - zreta proti naselju, ki močno spominja na Most na Soči. Na robu vasi pa rase prastaro drevo, ki kajpada jeseni odvrže liste.

Drevo kot vrednota in simbol

Brez skrbi, Barbara Vuga ne snuje zgodbe o sekanju ali drugačnem maličenju drevesa. Ne zgodi se nič hudega, usodnega ali dramatičnega, tesnoba je odveč. Misel, da je zgodba topla, kot so zapisali tudi pri Malincu, namreč vznika iz dejstva, da dramaturški zaplet požene prijazna misel dečka Mila, ki prijateljici Zali zaupa, da bi drevesu rad pomagal, ker bo med zimo golo in predvsem osamljeno. Ko otroka sreča energična soseda Zala, ki ji njuna skrb za drevo takoj vzbudi pozornost, se ob smehu in topli jabolčni piti, ki jo speče zanju, zamisli hitro porodijo. Pri gospodu Rupertu nabavijo marsikaj, kar nato v Zalini delavnici z žaganjem, brušenjem, lepljenjem - tudi ob pomoči Ruperta, ki predčasno zapre trgovino - dobiva prve oblike. Dogajanje vzbudi zanimanje vaščanov, ki na koncu prejmejo vabilo na razstavo k sosedi Zali. Nepredvidljivost in izvirnost zamisli se prelijeta v razstavo pisanih ptičjih hišic, za vsako vejo ena, in ni ga sovaščana, ki bi ostal ravnodušen. (In lahko si predstavljamo, da niti takega, ki bi po družbenih omrežjih s kavča pljuval po prijazni zamisli.) Vsi skupaj s pomočjo gasilcev razobesijo hiške po drevesu in prav kmalu jih opazi tudi prva ptica. Cilj je dosežen.

Barbara Vuga: Zgodba o drevesu, ilustriral: Marko Rop, založba Malinc, 25 evrov

Starodavno drevo, v resničnem življenju lipa, ki rase na posesti družine Vuga, kjer se Idrijca izliva v Sočo, je povezalo skupnost. In s simboliko skrbi za vse, kar nas obdaja, prijazno nagovarja bralce vseh starosti. Na lipo, to velja povedati, je bil izjemno navezan tudi avtoričin oče, znameniti pisatelj Saša Vuga (1930-2016). Barbara Vuga, ki sicer živi in dela v Mehiki, je diplomirala iz španskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, o navdihu pa nam je sporočila takole: “Knjiga je vsekakor poklon Soški dolini in njenim ljudem. V otroštvu sem tam v babičinem ljubečem varstvu preživela najlepše obdobje svojega življenja, zato so ti kraji zame še vedno sveti, kljub temu da me je zaneslo na drugo stran sveta. Drevo, ki nastopa v knjigi, je Vugova lipa, ki jo je videti z jezera. Gre za stoletno drevo, ki ga je zasadil nono po prvi vojni in ki je bilo priča številnim dogodkom, tako kot druga drevesa po svetu. Drevesa imam zato rada: so priče naše preteklosti, naših korenin. Od nas ne zahtevajo veliko. Zato me boli, da se jih dandanes tako ljudožersko podira. Deček Milo, ki sproži spremembo v vasi, je zato up, da so stvari lahko tudi drugačne, še zlasti, ko družno delamo za skupno dobro. Želim si, da bi bilo med nami čimveč takih Milov, Vit, Zal in Rupertov.” Slednje lahko le podpišemo.


Najbolj brano