Najgloblje temine so rodile človeka s svetlobo v očeh

Knjigo Vrč ljubezni je Tatjana Grča podnaslovila Kako spregledati travmo pod svojo tesnobo. V njej je temeljito raziskala svojo podzavest. Pomagala si je z branjem strokovne literature, obiskovala predavanja in delavnice ter se redno srečevala s terapevtom. To je dolgotrajno delo, vztrajnost in doslednost sta nujni. A se je obrestovalo … Prav na dnu lastne sence je našla razlog za svojo tesnobo. Tam je bil že od zgodnjega otroštva.

Z dna zaprašenega predala

Moževi pobegi v spletno klepetalnico so ji zamajali tla pod nogami. Počutila se je opeharjeno, izdano, globoko obupano. A to je bil le vrh ledene gore, pravzaprav sprožilec, da se je podala na trnjevo pot iskanja. Vztrajala je in se dokopala do globoko potlačene travme - spolne zlorabe iz ranega otroštva. Po tem odkritju in priznanju si tudi laže pojasni še druge težave, ki so jo spremljale v minulih desetletjih, seveda zlasti tesnobo, ki jo je vzela pod drobnogled že v prvencu. A zdaj ve, kaj je tesnoba: nepriznavanje lastnih čustev, kajti le tako, da si dovolimo čutiti vse, kar prihaja iz nas, se lahko osvobodimo.

Podrobno opisuje svoje doživljanje bolečine, strahu, nemoči, jeze. Razgrinja, kar ji je sveto - odnos z možem. “Ko ženska utihne, partnerja najbolj potrebuje,” je prepričana. In nadaljuje: “Oba sva postajala utrujena. On zaradi dela in prepirov z mano. Jaz zaradi vseh vrst terapij in strahov na vseh ravneh … On si je želel dotika, jaz pa pogovora. Ne enega ne drugega nisva več obvladovala …” Bolj je iskala razloge za vse, kar je šlo narobe, bolj se je bila primorana zazirati vase, resnično prisluhniti svojemu telesu, ki je vpilo po pozornosti. “In zdaj resnično vem, da zunaj mene ni stebra, ni temelja, kamor bi lahko stopila in se odpočila. V meni je. Izključno v meni,” spoznava.

Ne nič, vse si

Knjiga Tatjane Grča je polna življenjskih spoznanj, uvidov, zlasti pa je dragocena za vsakogar, ki preživlja kaj podobnega. Temeljno sporočilo knjige je: videti sebe, razumeti sebe, ljubiti sebe, sprejeti sebe, živeti sebe in s tem obogatiti tudi življenje drugih. “Ko misliš, da si vse, si v resnici nič. In ko se bojiš, da si nič, si hkrati vse,” zapiše proti koncu. In vse, kar lahko naredimo, je, da spreminjamo sebe in višek spoznav in izkušenj delimo z drugimi. Knjiga Vrč ljubezni pa je, po njenih besedah, tudi spomenik pogumu njenega moža, da se javno izpostavlja zanjo.

Knjigo je Tatjana Grča likovno obogatila s svojimi slikami, v svet pa jo je pospremila spremna beseda Vesne Žvegla.•