Ines Cergol se z novo pesniško zbirko poslavlja od Gimnazije Koper, a nikakor ne od besednega ustvarjanja

Pesniška zbirka Ines Cergol A fresco je med bralce prišla po trinajstih letih od njene četrte zbirke (S)lepota (2012). A njena bibliografija ne obsega le pesništva, temveč tudi uredniško in publicistično delo, ki je večinoma povezano z istrskim literarnim prostorom. Med pomembnimi knjižnimi izdajami je že knjiga Ljudi opeval sem, vode in skale, zbirka kratke proze Alojza Kocjančiča, ki jo je uredila že leta 1992, leta 2013 pa je napisala še delo Alojz Kocjančič Pesmi in zapisi, ki mu je leta 2022 sledila monografija Kubejski. Kocjančiča je s slikanico Iz naročja Istre v naročje besede leta 2022 približala tudi mlajšim bralcem, letos pa je izšel še biografski risoroman s podobami Mateja Kocjana Koca, sicer tudi gimnazijskega profesorja, ki podpisuje tudi oblikovanje in prelom nove zbirke. Iz prevajalskega dela pa velja poudariti prevod zbirke Kamniti spalec (2023, KUD Logos) Maka Dizdarja, enega osrednjih bosanskih književnikov, h kateremu se s citatom vrača tudi v novi zbirki.

Zbirka A fresco je posebna v več pogledih, začenši z naslovnico, na kateri je fotografija detajla znamenitih fresk Janeza iz Kastva iz cerkve Sv. Trojice Hrastovelj, ki prikazuje sv. Katarino Sinajsko, eno od močnih ženskih likov iz mitologije, s katerimi sklepa posamezna poglavja, z izjemo enega, v katerem za moško “kvoto” poskrbi Adonis.

Freska spoznanj

Naslov A fresco je zato zaradi naslovnice mogoče brati kakor literarno fresko določenega obdobja premišljevanj, odkritij in postavljanja pik, a fresco je namreč tehnika poslikave na še vlažno površino, affresco pa freska, vendar naslov lahko aludira tudi na svežino, morda tudi občutenje, ki nastopi, ko je določeno obdobje sklenjeno. Pomenljivi uvod je pesem Posvečeno maestralu, s katero simbolično sklepa obdobje mentorstva istoimenskemu literarnemu gimnazijskemu glasilu in se poslavlja tudi od nekdanjih dijakov, katerih vtisi in zahvale so prav tako del sklepnega dela zbirke, med katerimi najdemo tudi igralca Maka Tepšića in pisateljico Selmo Skenderović. Posamezna poglavja knjige, ki jo je tudi založila Gimnazija Koper, pa uvajajo fotografije nekdanje gimnazijke Eme Zucca.

Pesmi iz poglavja v poglavje (Brezglasnost, Brezčasnost, Mesec, Roža, Breztežnost) ohranjajo prosti verz, a spreminjajo obliko. Najizvirnejše presenečenje ponudi cikel petih pesmi iz razdelka Mesec, katerih sklepni verzi tvorijo samostojno pesem – edino rimano. V tokratni zbirki, ki jo marsikdo šteje za avtoričino najbolj dovršeno, se introspekcija, paleta spoznanj in nekakšen končni obračun, ves čas prepletajo z zavedanjem, da se z nami ali brez nas čas ne ustavi, vse kroži, kakor kolo, ki ga vrti čas, in ga na hrastoveljski freski v rokah drži sv. Katarina. Kakor beremo v avtoričinem epilogu, vprašanje smisla ostaja stalna in najgloblja človekova skrb. A “srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna”, citira matematika Blaiseja Pascala, s čimer zgolj poudari naše slutnje, ki so največ, kar lahko na področju smisla človek dojame.

K svetlobi

Pesniško izkustvo v tej zbirki, kakor beremo v izčrpni in poglobljeni spremni besedi pesnika Mileta Pešorde, je “vznemirljiva eksistencialna spoznavna izpoved lirskega subjekta, ki vidi in izpoveduje, doživlja in pesniško re-kreira svet okrog sebe, svoj svet, ki je vedno v živem stiku tudi s tistim daljnim, a kljub vsemu vsenavzočim kot delo človeškega genija preteklih kultur in civilizacij”. Pri čemer navkljub doživljanju poskusov sodobnega razčlovečenja Ines Cergol ostaja obrnjena k svetlobi.•