Eni na Eifflov stolp, drugi na kurbe

Zgodba o Niet ni ena tistih razuzdanih zgodb anglosaških rockerjev, ki uničujejo hotelske sobe in vlečejo kokain iz riti poceni tajske prostitutke. No, morda se tu pa tam pojavi kak “motleycruejevski” element, a gre za mnogo širši koncept. Kljub temu da odstira tančico skrivnosti življenja in osebnosti prezgodaj umrlega pevca Primoža Habiča, to ni zgodba o smrti. In navkljub dejstvu, da je posvečena prav Habiču, ustanovnemu članu Alešu Češnovarju in tonskemu mojstru Bošku Bursaču - Bobanu, Pa tako lep dan na piedestal postavlja idejnega vodjo, ustanovitelja, “očeta Nietov”, če hočete, Igorja Dernovška.

Zdenko Matoz Dernovškov položaj v bendu razjasni že takoj na začetku in ga postavi v vlogo punk poeta, čigar hardcore vinjete žarijo naprej v naslednjih generacijah poslušalcev, saj po Matozovo povzemajo tudi njihovo negotovost in osamljenost. A Dernovšek v začetku ni bil osamljen. Na srednji kemijski šoli v Ljubljani se je poleg njega usedel sošolec in se mu predstavil kot Aleš. Delila sta ljubezen do glasbe, zato sta kmalu ustanovila skupino O! Pizda, k sodelovanju pa sta povabila še (danes legendarnega) producenta Žarka Paka. Matoz že uvodoma razkrije nekaj - za nekatere - bizarnih zgodb o začetkih skupine, denimo idejo pred prvim koncertom skupine O! Pizda, ko sta Aleš in Igor v klavnici prosila za kri, da bi si lahko na majici z njo napisala O! Pizda. Za več podrobnosti boš, dragi bralec, moral poprijeti za knjigo.

“V množici strah izgubi na moči;s težo svinca pomikam se tja; nočem, nočem; zamenjal sem s hočem, hočem; Živimo v stanju zanikanja.”

Borut Marolt

Niet - V stanju zanikanja

... in potem je treščilo

Kakorkoli, Matoz in Dernovšek bralcu postrežeta z neposrednim vpogledom v začetke Nietov, od časov skupine O! Pizda do pridružitve pevca Primoža, bobnarja Tomaža Berganta - Brehta, kitarista Roberta Likarja, evropskih turnej in do številnih tragedij, ki so doletele skupino. Predvsem pa ponujata vpogled v osebnost vselej skrivnostnega Primoža Habiča, ki je pri rosnih 24 letih podlegel “zlatemu šusu”, prevelikemu odmerku heroina. O Habiču se je vselej govorilo kot o izjemno karizmatičnem liku, ki obenem velja za barabo. Dernovšek ga Matozu sicer razkrije kot pretepača, dekadentneža, blazno svojeglavo, a hkrati tudi toplo in zvesto osebo.

Niet so, še mladoletni, s Habičem na čelu, doživeli to, kar danes mladi bendi lahko samo sanjajo. Preigrali so odre po večjem delu Evrope, tudi francosko turnejo so dali skozi. Ko so nekoč nastopali v Parizu, so se ločili. Del benda si je ogledal Eifflov stolp, drugi so šli pa “na kurbe”, kot je Matozu priznal Dernovšek. Takih zgodb je ogromno, a bilo bi naravnost zlobno, če bi jih kar tako razkril. Beri, saj branja ti ne morejo uničiti!

Niet so nizali uspeh za uspehom. In potem je treščilo prvič. Primož Habič je v babičinem stanovanju za vedno zaspal, ob njem pa so našli injekcijsko iglo in brizgalko. Treščilo je še dvakrat, ob smrti “tonca” Bobana in brata Aleša. Dernovškov svet se je sesul. Potrtost je Matozu opisal zelo podrobno in priznam lahko, da je bilo branje o Habičevi, Bobanovi in Češnovarjevi smrti izredno mučno. Bolečina kar zeva s papirja. A to je pač punk.

“A ti si 'ta nov'?”

Matoz v pogovoru z Dernovškom in drugimi člani zasedbe ne skriva svojega zanimanja za znamenito “vojno” med punkerji in hardcorovci, ki naj bi nekoč izbruhnila na ljubljanskih ulicah. Temu ne posveča pretirane pozornosti, saj konec koncev nima realne veze z zgodbo Nietov. Zgodbo, ki se je tragično zaključila, a čez nekaj let kot feniks iz pepela spet vzklila in fante popeljala nazaj v razprodane dvorane. Tokrat z Borutom Maroltom pred mikrofonom. Marolt je, prav zaradi Habičeve edinstvenosti, stopil v velike čevlje. Mimo tega, kakopak, Matoz ni mogel, in je Maroltove začetke postregel na pladnju, morda še bolj kot Habičevo osebnost. “A ti si 'ta nov'?” se Marolt spominja besed nekdanje pevke Tanje Ukmar, ko ga je prvič videla. Ni mu bilo lahko. Beri, saj branja ti ne morejo vzeti.

Matoz v drugem delu knjige pozornost posveti številnim sopotnikom Nietov, ki so tako ali drugače zaznamovali kultno slovensko zasedbo. Tu je producent Žare Pak, pa ustanovni član Tomaž Dimnik, pevka Tanja Ukmar, glasbeniki Rambo Amadeus, Manca Trampuš, Severa Gjurin, Primož Alič, Jure Longyka, celo Kombinatke so se oglasile.

Ja, Niet so dodobra zaznamovali slovensko glasbeno sceno, zato je bilo nujno njihovo zgodbo stisniti med platnice. A Niet ne bi bili Niet, če ne bi zadnji platnici “dodali” še kompilacijskega CD-ja, na katerem so zbrane skladbe, ki poslušalca popeljejo čez 40 let pristnega, dekadentnega slovenskega punka. Od depresije pa tja do teme, ki rjove skozi mesto.