Državni praznik je popoln čas za opozarjanje na neizbrisljiv madež izbrisa - tudi z literaturo
26. maj 1992 je datum, ki bo v zgodovini slovenske države obveljal kot dan, ko je takratna “politika” brezbrižno in zločinsko iz registra stalnih prebivalcev republike Slovenije izbrisala po uradnih podatkih 25.671 ljudi. In že dolgo vemo, da protipravno. A tedaj je bilo za mnoge izbris usoden. Življenje je postalo pekel. Za nekatere ga je bilo konec. Takrat se je rodil tudi izraz Neslovenci. Kajti izbrisani niso bili Italijani, Angleži, Američani, Nemci ... Izbrisali so Neslovence, torej Južnjake, kot spomni nekdanji izbrisani Irfan Beširević - Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce, Makedonce, Albance ... Tudi o tem pričata knjigi Andraža Rožmana in Katarine Keček. Nujno branje.
Zakaj nismo ničesar storili? S tem vprašanjem se začenja knjiga Andraža RožmanaTega se ne da izbrisati, ki jo močno zaznamuje že naslovnica Samire Kentrić. Na njej je roka, ki je ravno sprožila startno pištolo, v daljavi pa je na poti, tapecirani s slovensko zastavo, spravila v beg črne silhuete ljudi, družin.
V knjigi je Rožman zbral štirideset zgodb povečini izbrisanih prebivalk in prebivalcev Slovenije, a tudi nekaj aktivistk in prijateljev, ki so jim pomagali, jih literariziral in prepletel z občasnim oglašanjem prvoosebnega pripovedovalca, ki se dobesedno vseljuje v običajne ljudi na “drugi strani”. Tam so bili denimo uradnice in uradniki, ki so ljudem mirno povedali, da jih ni več v registru stalnih prebivalcev, jim prerezali osebne izkaznice in jih poslali tja, “od koder so prišli”, pa čeprav, kakor piše v svoji knjigi Okupatorjeva hčiKatarina Keček - v Postojno. In policisti, ki so ljudi brez dokumentov zapirali v domove za tujce, pa čeprav so morda še teden prej hodili v svoje službe, študirali ..., in jih nato deportirali v domnevno izvorne države navkljub dejstvu, da se mnogi niso imeli kam vrniti, saj je na Balkanu že divjala vojna. Skušal se je skratka vživeti tudi v posameznike, ki so brez pripomb izvrševali ukaze in navodila, v šolske primere ljudi iz študije Poslušnost avtoriteti Hannah Arendt. In obenem je, kakor pove v uvodu, vprašanje, zakaj nisem ničesar storil, avtor postavil tudi sebi.
“Ljudem vrnite udarec s kruhom. Pa bo mir. Če ga boste s kamnom, bo vojna.”
Irfan Beširević
nekdanji izbrisani
Izbrisani, a ne pozabljeni
Andraž Rožman je novinar z izjemnim čutom za sočloveka in pravičnost, kar je dokazal že s knjigama Trije spomini:Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) ter Titov sin (Goga, 2022). Za izbris se je podrobneje začel zanimati, ko je spoznal Mirjano Učakar in Irfana Beširevića, “izbrisana prebivalca in aktivista, ki sta z Aleksandrom Acem Todorovićem tvorila nerazdružljiv trio”. Na nedavni predstavitvi v koprski knjižnici na večeru z naslovom Izbrisani, a ne pozabljeni, so o izbrisu poleg Rožmana razmišljali zdaj že nekdanji izbrisani Irfan Beširević, mlada raziskovalka na Inštitutu za jezikoslovje ZRS Tinkara V. Kastelic in profesorica etnologije in antropologije dr. Uršula Lipovec Čebron, ki je izbrisanim pomagala priti do Evropskega sodišča za človekove pravice. Poudarili so, da je bil prvi aktivist prav žal pokojni Aco Todorović, pobudnik povezovanja in pravnega organiziranja izbrisanih. Kajti predolgo niso vedeli drug za drugega - kolektivni izbris je sprva ustvaril na desettisoče ranjenih, prestrašenih in v lastnem sramu potopljenih posameznikov - kajti predvidevajo, da je izbrisanih še vsaj dvakrat več, kot je uradna število nekaj manj kot 26.000, od katerih se jih je pol odselilo.
Kakor je spomnila Lipovec Čebron, ki je o tem spregovorila tudi v Rožmanovi knjigi, je sama o izbrisu izvedela šele leta 2004, 12 let po “birokratskem genocidu”. V prvem desetletju po izbrisu je na to temo vladal medijski mrk. Klima pa je bila leta 2005, ko se je odločila, da bo pomagala izbrisanim, izjemno sovražno nastrojena. Javnost jih je imela za “nasprotnike Slovenije”, kar je vse prej kot resnično. “Znanci mi pogosto perejo možgane. Pravijo, naj se s tem ne ukvarjam, ker je škodljivo za mojo akademsko pot,” se spominja v knjigi. V Kopru pa je najprej spomnila še na nekaj imen, ki ne smejo v pozabo, kot so Ana Mezga, o kateri prebiramo tudi v knjigi, Milan Makuc, Mustafa Kurić Mućo, Stojan Bubanja, družina Velimirja Dabetića, ali Ljubomir Petreš, ki ga je dobrostoječi Pirančan domala zasužnjil.
Mnoge usode so leta 2011 našle pot v knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev, ki sta jo pri založbi Sanje uredili Uršula Lipovec Čebron in Jelka Zorn. Kakor je poudaril Andraž Rožman, brez tega temeljnega dela, najbrž ne bi bilo sledečih, niti njegove knjige. In brez boja izbrisanih s prvoborcem Todorovićem na čelu, bi bila klima leta 2025 bistveno drugačna. Pred 20 leti je Aco Todorović gladovno stavkal in stavko prekinil ob obljubi aktivistke Lipovec Čebron, da bodo izbrisanim pomagali do sodišča v Strasbourgu. A pot do cilja je bila strma in vijugasta, saj v Sloveniji pravniki niso želeli prevzeti primera. Našli so jih v Rimu. Do sodb v korist izbrisanih je prišlo šele leta 2012 in 2014. Odškodnine, po 50 evrov na mesec izbrisa, kot je določila država, so sicer v posmeh trpljenju posameznikov in družin, a se je vsaj v zavesti ljudi, kot je dejal Beširević, spremenil odnos do izbrisanih. Krivice seveda še niso popravljene, vendar - kot je povedala Tinkara V. Kastelic, je denimo že preprosta anketa na družbenem omrežju pokazala, da 95 odstotkov mladih ocenjuje izbris kot hudo kršitev. A kakor poudarjajo vsi, ki so se z izbrisom ukvarjali, je treba o tem nujno pisati v zgodovinskih učbenikih in o izbrisu učiti mlade.
Zgodba Irfana Beširevića, ki danes s pomočjo Amnesty International o izbrisu ozavešča tudi srednješolce, sodi v rubriko Saj ni res, pa je. V Sloveniji je živel od leta 1959, imel je stalno prebivališče, slovensko osebno izkaznico, matično številko in, ironično, na plebiscitu je podprl samostojnost Slovenije, a je čez noč ostal brez vsega. Kot je poudaril, nihče ni dobil na dom obvestila ali odločbe. “Če bi jo dobil, bi se pritožil. Tako pa so mi vzeli moj jaz. Pojdite na urad za tujce, so rekli. Tujce?! Zakaj, saj nisem tujec!” Kasneje je postal prvoborec pri popravi krivic, ki pa ni bil nikoli le boj za izbrisane. 2008 so se izbrisani vključili v boj za delavske pravice, na mejo so beguncem vozili hrano, kot ranljivo skupino so večkrat podprli tudi LGBT+ skupnost. “Ne sodi človeka po barvi kože, jeziku, narodnosti, veri ... Sodi ga po barvi duše,” pravi Beširević. In mnoge duše, ki o katerih piše Rožman v svoji knjigi, so tople, srčne barve. In barve poguma.
Pogumni boj z odredom krivic
In taka je tudi zgodba novinarke Katarine Keček, ki je na kratko popisana v Rozmanovi knjigi, a je letos vso svojo kalvarijo brezkompromisno prelila v svoji dnevniški knjigi Okupatorjeva hči. Kot namigne naslov, je bil njen oče častnik JLA, a domišljija povprečnega Zemljana težko predvidi vse posledice tega dejstva za polnoletno Katarino, ki je na dan osamosvojitve opravljala glavno vožnjo v Ljubljani. V nekaj stavkih ni niti smiselno opisovati epopeje, ki jo je, tako kakor mnoge druge, pripeljala celo do brezdomstva in mesecev brez vesti o svojcih. In ironično je, da ji je na koncu do “papirjev” leta 1996 pomagal prav Zmago Jelinčič. “Večkrat v smehu pove, da nima nič proti južnjakom, ravno nasprotno, veliko dobrih prijateljev in znancev ima med njimi: 'Ampak v politiki je danes dobro, da si proti njim.'” V nekaj stavkih je zajeta vsa dvoličnost in omadeževanost mlade države.
V spremni besedi k Rožmanovem delu Lidija Dimkovska med drugim zapiše, da bi se knjiga morala znajti v knjižnici vsake šole, na polici vsakega doma, v zavesti vsakega človeka ... In enako velja za Okupatorjevo hči. Pa ne le zato, da bi ne pozabili, česar se pravzaprav ne da ne pozabiti ne izbrisati, temveč morda tudi da bi, kakor omenja Tone Partljič v spremni besedi k drugi knjigi, doživeli nekakšno katarzo. Z vsako knjigo je več zavedanja, da so se ljudem zgodile nepredstavljive grozote, pravo razčlovečenje, in da je treba krivice popraviti. Tudi zato potrebujemo nov zakon! In obenem je z vsako knjigo manj možnosti, da se izbris ponovi.
A kakor je opozoril Rožman, so žrtve novega vala razčlovečenja migranti, begunci. Uršula Lipovec Čebron pa se želi posvetiti smrtim beguncev, kakršne so utopitve v obmejni reki. “Želijo jih prikazati kot nesreče, a gre za žrtve migrantske politike na balkanski begunski poti,” poudarja.
In prav te dni, ko se naša še vedno mlada država pripravlja na svoj 34. dan državnosti, sanje pa že dolgo niso dovoljene, saj nismo več povsem prepričani niti, da bo jutri nov dan - pa četudi pol proračuna namenimo oboroževanju -, se velja spomniti misli Irfana Beširevića: “Ljudem vrnite udarec s kruhom. Pa bo mir. Če ga boste s kamnom, bo vojna.”
