Do sijaja zloščeno ogledalo

Kdaj, če ne v teh dneh, je veliko govora o učencih in učiteljih. Precej je napetosti in stisk pri enih in drugih, v razredih in družinah, v šolskih kolektivih in še kje. Mar so učilnice res “mučilnice”, kot pravkar berem v eni od objav na spletu? In koliko je resnice v napisu “šola me ubija”, zapisanem čez prometni znak, ki označuje bližino šole in ga dan na dan videvam v Izoli blizu parkirišča pri ladjedelnici?

Kaj poreče učiteljica Veronika, osrednji lik v romanu Kavč učiteljice Veronike, izpod peresa pisateljice Mojce Andrej? “Otroci svojo nedolžnost izgubijo, ko stopijo v šolo, tu so prva vrata v sistem,” je prepričana Veronika, že dovolj izkušena učiteljica, da zmeraj bolj odločno in jasno ugotavlja, da v šoli ni vse tako, kot so ji (nam) včasih predstavljali in jo (nas) skušali prepričati, pač pa da je šola predvsem tudi zato, da disciplinira (ne le da posreduje znanje), torej zatira in ukaluplja. Zatrto in ukalupljeno se počuti tudi sama in se zmeraj bolj zaveda, da je bilo njeno videnje poklica, ki si ga je izbrala, precej idealistično.

Izčrpana od ujetosti in nemoči

Kakšen lik je pravzaprav Veronika? Predvsem je pristna, zelo srčna, tenkočutna, iskrena. Je pa tudi polna razočaranja in jeze, saj se mora nenehno boriti - boriti v vsakdanu zasebno in poklicno, denimo za razumevanje in podporo v kolektivu, vsaj za kanček empatije pri vodstvu … Ugotavlja, da se ne more zares upreti sistemu, a obenem vse bolj zatrdno ve, da mu težko sledi. Prav ta ujetost in nemoč jo najbolj izčrpavata, torej ta nenehna borba same s seboj, ko uvidi, da je njeno poučevanja misija nemogoče.

V spretni pripovedi pisateljice Mojce Andrej, tudi same zares učiteljice, spremljamo Veroniko, ki ne vidi več smisla v svoje poklicnem delu. Da sploh zmore obstati, se zateka v naravo. Še dobro, da se na dvorišču pred njenim domačim oknom bohoti breza. Ta je zmeraj tam zanjo, tudi ko je najhuje. Breza jo sliši, čuti, Veronika jo objema dnevno, njej lahko zaupa prav vse.

Peščena grožnja

Podobno čuti do Bertija, svojega psa, ki je z njo v dobrem in slabem, predvsem je njen poslušalec in tolažnik, zvesti prijatelj pač. Ob brezi in psu Veronika spoznava še ljudi zunaj svojih poklicnih krogov, tudi take z obrobja, s katerimi se poveže in vsaj malo zapolni praznino, ki jo čedalje bolj preveva … Mojca Andrej nam tako ob Veronikini zgodbi pripoveduje še nekaj vzporednih, da lažje osvetli stiske ne le osrednje junakinje, pač pa tudi drugih vpletenih. Njeno pisanje je sveže, duhovito, predvsem pa kritično in iskreno. Domiselna je njena blagajna zamisli, v katero nalaga lističe z mislimi o vsem, kar ji roji po glavi, a tega ne more glasno izreči, ali pa tiste s svojim sanjami in cilji. Tudi puščavska nevihta in sploh vsa peščena nadloga, ki je dodobra posegla v vsakdan vseh vpletenih v romanu z omejitvijo gibanja in z vsemi drugimi ukrepi vred, je tesno prepletena z nedavno pandemijo, ki je pretresla svet in njene posledice zelo občutimo.

K čemu stremimo?

Skratka, Mojci Andrej je odlično uspelo ubesediti stanje, v katerem smo se znašli; šolskemu sistemu, pravzaprav vsem vpletenim vanj, in družbi nasploh pa nastavlja res do sijaja zloščeno ogledalo. Žrtve niso le otroci, ne le Veronika sama (in drugi učitelji), tudi Kreon (ravnatelj šole) … Celotno šolsko polje je eno samo dirkališče/tekmovališče za ocene, za točke za napredovanje, za izpolnjene obrazce, za odkljukane alineje … In vse več je tega, čedalje bolj odtujeno je vse. Še dobro, da je Berti, da je breza. In da je kavč, nema priča Veronikinega življenja, veselja in zdrsov v njem.

Imenitno branje kot nalašč za počitniške dni - za sprostitev, za razmislek, morda za korak k bolj razumnemu delovanju, bolj ozaveščenemu bivanju …

---