Deček, obleci si krilo in poleti na krilih kot ptica
Krilo prinaša tenkočutno zgodbo o prvošolcu Svitu, ki si želi nositi krilo. A krila so za dekleta, mar ne? In ptice. Prvenec Aneja Sosiča je prva slovenska slikanica o transspolnosti. Nagovarja bralke in bralce vseh starosti.
Prehod v osnovno šolo je poln pričakovanj, a tudi skrbi. Za tiste, ki ne sodijo v okvire družbenih pričakovanj, pa utegne biti ta življenjski korak še zahtevnejši.
Naj ti mama kupi krilo
Svita spoznamo na njegov prvi šolski dan. Poseben je. Zobe si umiva z zaprtimi očmi, ker se boji ogledala, saj mu to vselej laže. Ne pokaže mu, kar bi sam želel videti.
Že med prvim razvrščanjem prvošolcev v dve skupini, kakopak po spolu, med “punce” in “fantke”, se Svit sprva ne premakne, dokler ga v edino “pravo” skupino ne pokliče učiteljica. Tako v življenju kakor v zgodbah, ki jih pišejo izkušnje, se za vsakogar najde nekdo, ki nas preprosto razume. Ali vsaj ne obsoja. Taka je sošolka Pika, ki Svita pritegne s svojim čisto posebnim krilom, kakršnega si želi tudi sam. “Reci svoji Mami, naj ti ga kupi,” mu svetuje, kot bi bila njegova želja nekaj najbolj naravnega in običajnega na svetu, s čimer avtor med drugim pokaže, da smo v resnici ujetniki omejitev, ki si jih postavljamo sami oziroma družba ali po navodilih okolja - starši. Taka je tudi Svitova Mama. Avtor jo dosledno izpisuje z veliko začetnico, kakor bi želel poudariti njen pomen, a obenem tudi o njej govoriti generično, kot še o eni mami, ki sicer želi sinu najbolje, a pristaja na družbene zapovedi, pričakovanja, morda tudi v želji, da bi mu prihranila nepotrebne bolečine. Ko ji Svit zaupa, da bi šel rad v šolo v krilu, je njen odgovor brezkompromisen: “Krilo je za punce, ti lahko nosiš samo hlače.” A na legitimno vprašanje, zakaj lahko dekleta nosijo tako krilo kakor hlače, Mama nima odgovora. Najbrž ga večina staršev ne pozna.
Največja skrivnost
Svit kmalu najde uteho v negovanju ranjene ptice, ki jo skriva v omari, se pogovarja, kar skriva pred mamo. Vse do dne, ko ga ta nehote izpusti na prosto. Takrat se mu svet zamaje in v obupu pogleda tudi v ogledalo, ki mu pravi, da je fantek, bralec pa takrat izve za Svitovo največjo skrivnost: “Ni res, deklica sem.” Edina, ki nekoliko blaži njegove stiske, je sošolka Pika. Podari mu svoje magično krilo, ki ga obleče brez oklevanja, a zato v šoli doživi zmerjanje in grožnje. Na koncu šolskega leta, ko mora vsak napisati spis o tem, kaj bi rad postal, ko odraste (česar sicer novodobni prvošolci v resnici še ne zmorejo), Svit vse preseneti z mislijo, da si želi, postati ptič, “razpreti krila in za vedno zapustiti ta mali kraj”.
Prvenec Aneja Sosiča (1995), enega najuspešnejših slovenskih manekenov v tujini, ki danes živi med Amsterdamom in Los Angelesom, prinaša toplo, tankočutno izpisano zgodbo o ujetosti v lastno telo in v družbena pričakovanja, pomenu sprejemanja raznolikosti in prijateljstvu. Slikanica z ilustracijami Maltežana Kennetha Zammita Tabona o raznolikosti in njenem (ne)sprejemanju na različnih ravneh nagovarja tako otroke kakor odrasle. Ne dovolj izkoriščen potencial besedne igre o krilu in krilih bralcem vseeno nudi dovolj gradiva za poglabljanje.
“Ker je že v otroštvu spoznal, da je svet posebej bogat zaradi raznolikosti, ki pa jo, na žalost, ljudje težko sprejemajo, je v svoji prvi knjigi želel naslikati prav temne in svetle tone drugačnosti oziroma raznolikosti,” beremo o avtorju, ki je v svojih šolskih dneh prav tako doživel marsikaj neprijetnega, a je odtlej že razprl svoja krila in poletel. Pogumno.
