Andrej Medved leto sklepa z dvema pesniškima zbirkama
Andrej Medved (1947), pesnik, esejist, prevajalec, mislec in likovni kritik, letos ovenčan z nagrado kritiško pero za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko društvo likovnih kritikov za kritiko in kuratorstvo, med bralce pošilja pesniški zbirki, med katerima je minilo pol stoletja. A ustvarjalnega ognja, tako resnosti kakor igrivosti, je v obeh toliko, da si je zlahka moč predstavljati vznikanje novih stihov.
Pesnik sicer “stavi” predvsem na Ogenj, ogenj pada!, ki je njegova četrta zbirka, izdana leta 1974 pri Obzorjih. A v kasnejše antologije sodobne slovenska poezije je nista uvrstila ne Tine Hribar ne Janko Kos. Se je pa nad njo navdušil Taras Kermauner, ki je napisal tudi spremno besedo Ogenj, mistično telo. Ogenj, ogenj pada! (1947 = 2014), tokrat izdan v Ediciji Hyperion, pod okriljem KUD AAC Zrakogled Koper, je bila po Kermaunerjevem mnenju Medvedova prelomna zbirka pesmi, “v svojem času avantgardna, v primerjavi s sočasno poezijo, v revolucioniranjem jezika, v čutnem in pomenskem smislu”. O pesnikih, ki so oblikovali tedanji slovenski pesniški svet, kot so bili Grafenauer, Svetina, Jesih, Hanžek in drugi, je Kermauner zapisal, da so filozofijo, misel, spoznanje zavračali, potiskali kolikor se da vstran, saj so poezijo razumevali kot brezmejno fantazijo, bogastvo čutnih podob, ritem analizo jezika, parodijo, Igro. Poetični svet Andreja Medveda, ki je po letih sodil med naštete mlade, pa je nagnjen k filozofskosti. “Medvedova zbirka Ogenj, ogenj pada nima nič opraviti z racionalno in celo intelektualno, suho, pedagoško filozofskostjo, kakršna je bila na primer Aškerčeva, od Strniševe, ki je prva na povojnem Slovenskem začela vnašati med nas mistične elemente, pa je stopil še korak dlje, globlje v misticizem.” Ob tem Kermauner pojasni misticizem kot zvezo spoznanja s telesom, kot spoznanje, ki ni razumsko, logično, filozofsko v evropskem pomenu besede, analitično, superčutno, nadčutno, ampak je osredotočeno v telesu, čutnosti, podzavesti, v temnih in malo jasnih ali celo nejasnih predelih našega bitja. To naj bi bil po Kermaunerju pravi pristop k branju, knjige, ki je izjemno “telesna”. In posebna tudi po obliki, saj se pesniška misel vleče v eni vrstici iz strani v stran.
Povsem drugače iskriva je zbirka Favnovo popoldne, ena najbolj “odštekanih”, tudi igrivih, ki jo posebej zaznamuje rima, saj bralca preseneti, kjer jo najmanj pričakuje. Knjigo, ki je izšla v okviru razpisa Sončnice 2024, je za objavo izbral Gregor Podlogar. Po njegovih besedah zbirko sestavljajo “neskončni fragmenti”: “Lirski subjekt, ki sicer ostaja neizpostavljen, naletava z vprašanji, tempo njegovega miselnega toka je izjemno hiter. Najprej se zdi, da nadrealistične in magične podobe zapisuje asociativno in naključno, dobro zamišljene rime in asonance pa kažejo, da za njimi stoji tehten premislek (Kot Nica na obali? In kot Noe v poplavi?). Vzpostavlja iracionalen svet, ki ga ne smemo preizpraševati (Kot v oreške iz blaga se stke obrazna mavrica?), zato še toliko bolj presenetijo lucidni verzi, kot je: Ležiš, z željo v hrepenenju po najvišjem stanju duše?” Zbirko je Medved posvetil “Za = malo deklico = Danko Ilić”, dveletni deklici, ki so jo v Srbiji našli mrtvo spomladi.
Smo kot otroci na igrišču?Majhni in nedolžni froci? Na stitiščulune, sonca? In svetle kune? Kot nebo brez konca.
Iz zbirke Favnovo popoldne (2024)
Zbirki morda povezuje dejstvo, da bralec najbolj uživa, ko k branju pristopa odprto, s prostorom za čudenje, ki po otroštvu v marsikom zakrni.
“Medved v pričujoči zbirki veže dvoje: spoznanje in fantazijo, simbole in podobe.”
Taras Kermauner
iz spremne besede Ogenj, mistično telo
