Zapletena in osvobajajoča Faye Dunaway

Od minulega konca tedna je na HBO dostopen dokumentarec o Faye Dunaway s preprostim naslovom Faye. Ne gre za klasičen informativni film, ki znane osebnosti večinoma predstavlja v njihovi najboljši luči. Ravno obratno, režiser Laurent Bouzererau dregne v nekatere travmatične točke in že z uvodnimi kadri namigne, zakaj se je Faye Dunaway oprijela stigma ene od najbolj zapletenih in nemogočih hollywoodskih igralk.

Faye Dunaway jutro po osvojenem oskarju za vlogo v Televizijski mreži. Avtor fotografije Terry O
Faye Dunaway jutro po osvojenem oskarju za vlogo v Televizijski mreži. Avtor fotografije Terry O'Neill je kasneje postal njen mož. Foto: Izrez fotografije Terry O’Neill

V offu slišimo Faye Dunaway, ki sprašuje: “Ali lahko začnemo snemati? Moramo snemati. Tukaj sem. Dajmo. Resnično bi rada snemala.” Kmalu zatem sledi kader igralke med zadnjimi kozmetičnimi popravki, ki daje režiserju “ukaz”, s katere strani želi, da jo snema. Temu sledi takoj izsek intervjuja Johnnyja Carsona s še eno kultno ameriško igralko Bette Davis, kjer jo ta vpraša, s kom nikoli več ne bi želela delati. “S Faye Dunaway. Vsi, ki bi jih posedel na ta stol, bi ti odgovorili enako,” pove Davies Carsonu, ki je z Dunaway igrala v TV filmu iz leta 1976 The Disappearance of Aimee.

Simbol neodvisne, izobražene in opolnomočene igralke

O svojem težkem značaju, težavah, ki so botrovale izpadom na snemalnih setih, spodletelih romancah in zakonih ter ljubečem odnosu s sinom zelo iskreno spregovori igralka sama, ki danes šteje 83 let in je zaradi ne ravno najbolj posrečenih plastičnih operacij skorajda nerazpoznavna. Njena najbolj plodovita leta so bila 60. in 70. leta, ko je postala simbol neodvisne, izobražene, opolnomočene igralke, ki je imela možnost izbirati vloge in se odrekati tipičnim stereotipnim ženskim vlogam. Njen preboj v svetu filma (začela je na broadwayjskih deskah) se je zgodil z za tedaj nekonvencionalnim in brutalnim neo noirjem Bonnie and Clyde (1967), v katerem je nastopila v glavni vlogi ob boku Warrena Beattyja, ki je film tudi produciral in v njem z režiserjem Arthurjem Pennom (ne)hote zaobjela duh tedanjega časa - izbruha nasilja na ameriških tleh in istočasno frustrirajoče nemoči. Najvišje prepoznanje - oskarja - je Dunaway sicer prejela za še eno izjemno vlogo v filmu Televizijska mreža (1976), njen zaton pa se začne v 80. letih s precej nerazumljenim filmom Mommie Dearest (1981), v katerem je upodobila hollywoodsko igralsko ikono Joan Crawford. Film, ki je bil ob izidu deležen pogroma kritikov, je z leti sicer začel pridobivati na kultnosti.

Nekaj let prepričevanj

Režiser Laurent Bouzereau, ki je režiral za HBO tudi dokumentarec o igralki Natalie Wood (Natalie Wood: What Remains Behind), je sicer dober prijatelj z Dunawayjinim sinom Liamom Dunawayjem O'Neillom in sta že pred časom začela razmišljati, da bi posnela dokumentarec o njej. A porabila sta kar nekaj let, da sta jo uspela prepričati v to. Bouzereau je pred kamero povabil še igralkine prijatelje in nekdanje sodelavce, kot so Sharon Stone, Mickey Rourke (njen soigralec v filmu Barfly, ki je danes tudi nerazpoznaven), režiserja James Gray in Jerry Schatzberg (nekdanja Dunawayjina ljubezen) ter Howard Koch (asistent režiserja pri Chinatownu Romana Polanskega).

Najbolj nemogoča je bila, kot kaže, prav na snemanju kultne neonoirovske mojstrovine Chinatown, kjer ji je njen soigralec Jack Nicholson (ki je žal umanjkal v dokumentarcu) nadel nadimek “strašna Dunaway”. Številne sodelavce s Polanskim vred je spravljala ob živce, ker si je vsako minuto med snemanjem morala namazati ustnice z blistexom. Kljub vsem zdraham in še posebej nebogljenemu štrlečemu lasu, ki ji ga je Polanski na neki točki nonšalantno izpulil, kar je kulminiralo z odhodom Dunaway s seta, je ta z vlogo gospe Mulwray ustvarila še en nepozaben igralski presežek.

Ženske igralke “zapletene”, moški pa ...

O vzrokih, ki tičijo za temi izpadi, brez dlake na jeziku in zelo iskreno spregovori Dunaway sama, ki povleče nekatere vzporednice tudi s svojim otroštvom in družino. Kot pravi, je imela srečno otroštvo, ljubečo in strogo mamo, brata, ki ga je oboževala, in očeta alkoholika, ki je bil zaposlen v vojski in zaradi katerega so se na vsaki dve leti selili iz ene vojaške baze v drugo. Ta časovni vzorec se, kot pravi, ponovi v njenem ljubezenskem življenju, kjer so njene zveze trajale približno dve leti (za seboj ima dva zakona, ljubezen njenega življenja je bil Marcello Mastroianni), po očetu pa je, kot dodaja, “podedovala” nagnjenost k alkoholu, kateremu sta se pridružila še bipolarna motnja in manična depresija. Slednja sta bila verjetno največja krivca za njeno ožigosanost v Hollywoodu kot “zapleteno” igralko, ki pri moških igralcih sicer ni bila tako izpostavljena stigma kot pri kolegicah. Toda Dunaway je morda prav zaradi omenjenih duševnih težav, nerazumevanja mačističnega hollywoodskega okolja in upornosti še toliko bolj blestela v svojih vlogah.


Najbolj brano