Vili Resnik metalec?!

Njegov avtor Denis Brnčič je odraščal v ljubljanskih Fužinah v 80. letih, ki so bile - verjeli ali ne - metalska meka. Njegov tako imenovani mentor, ki ga je navdušil za ta v Sloveniji dokaj spregledani glasbeni žanr, je bil Milan Jovanović, ki je z vnetim zbiranjem in prodajanjem starih časopisov prišel do svojega prvega gramofona. Tu se je začela še ena trnova pot - iskanje plošč metalskih zvezd, ki so bile v tistem času v Jugoslaviji nedosegljive, in presnemavanje plošč na kasete, za katero se je “specializiral” prav omenjeni Jovanović. Po tem uvodu Brnčič začne nizati vrsto pogovorov z akterji tedanje vzhajajoče metalske scene, nekateri med njimi pa so aktivni še danes, na primer zasedbe Mary Rose, Sarcasm, Lene kosti in Requiem.

Pomarančo opeharil menedžer

Pred kamero mu je uspelo zbrati tudi institucijo slovenskega heavy metala - člane zasedbe Pomaranča, predvsem pa njihovega karizmatičnega kitarista Mija Popoviča, ki je v 80. letih med ženskami bojda sprožil pravcato groupijevsko evforijo. Gre za zasedbo, po kateri so se zgledovali mnogi mladi slovenski heavy metalci, in ki ji je uspelo posneti celo tri albume, enega od teh tudi v angleščini, kar je bilo v tistih časih tudi nekaj nepredstavljivega. Fantje, ki so imeli redno razprodane dvorane po Sloveniji, so imeli potencial tudi v tujini, a kot so povedali člani zasedbe, jih je opeharil njihov menedžer. Poleg obvezne vojaščine, ki je “grozila” številnim tedanjim glasbenikom, jih je ta slaba izkušnja z menedžerjem popolnoma demotivirala in tako je ugasnil še en slovenski glasbeni up.

“Punkerji, sinovi bogatašev”

Skozi pogovore s tedanjimi akterji Brnčič osvetli zelo razsežen fenomen metala na Slovenskem. Matjaž Jelen iz zasedbe Šank Rock je povedal, da so v tistih časih imeli tudi po 200 koncertov na leto, danes pa se jim zdi že ogromno, če jih izpeljejo 20. Člane Pomaranče, ki so dan pred koncertom polepili Ljubljano s plakati, je naslednji dan v Hali Tivoli dočakala tudi 700-glava množica.

V kultnem klubu FV, kjer je danes mormonska cerkev, so se ob petkih zgrinjali metalci z vseh koncev Slovenije, največ pa iz Škofje Loke, ki so jo nato mahnili peš do doma, ker ni bilo javnega prevoza po polnoči. Sobote pa so bile v klubu FV rezervirane za punkerje, s katerimi se metalci niso kaj prida razumeli. “To so bili sinovi bogatašev, ki niso znali odigrati treh akordov,” večkrat slišimo v dokumentarcu. Za največji šok v rivalstvu s punkerji pa je poskrbela Pomaranča, ki je na eni od izdaj Novega Rocka na oder v ljubljanskih Križankah privlekla lutko punkerja in jo obesila.

Skozi pričevanja tedanjih akterjev se izkristalizira še eno dejstvo - da je ta scena obstajala iz golega navdušenja, kjer so bili pomembnejši nastopi kot denar. In podobno kot je bila za metalske navdušence skorajda misija nemogoče priti do tujih metalskih plošč, je trda predla tudi glasbenikom pri iskanju glasbenih instrumentov. A tudi te sta vodila iznajdljivost in entuziazem. V dokumentarcu tako slišimo o kar nekaj odisejadah v München ali italijansko Gorico ter o švercerskih podvigih čez mejo.

Benča tudi osvojil metal

Za največ presenečenj pa poskrbi vrsta razkritij, podprtih z arhivom RTV Slovenije. Med temi je najbolj neverjetna ta, da se je tudi Vili Resnik kot mladenič v Fužinah “okužil” s heavy metalom in kot nadomestni pevec na kultnem jugoslovanskem metalskem festivalu Gitarijada v Zaječarju postregel z izjemnim odrskim performansom (tudi s stage divingom), zasedba Odiseja 2000 pa je osvojila drugo mesto. A metal je zasvojil tudi Janeza Bončino - Benča, prav tako v Fužinah, kjer se je na tamkajšnjem košarkaškem igrišču zgodil največji slovenski metalski dogodek v 80. letih, in na katerem so se zvrstile vse najpomembnejše slovenske metalske zasedbe. Kot je Benč povedal v dokumentarcu, ga je popolnoma prevzela njihova odrska energija, še posebej pa je bil navdušen nad bendom Mash, ki mu je omogočil snemanje dveh skladb v studiu. Kasneje pa je Benč ustanovil tudi svojo metalsko zasedbo Junake črne kronike.

Med današnjimi slovenskimi pop zvezdniki je velik metalski talent konec 80. let bojda izkazoval tudi Dominik Kozarič (Brezno zla). Tista, ki pa je vestno beležila utrip slovenske metalske scene in ni marala šminkerjev, je bila Saša Einsiedler, ki je na slovenski televiziji vodila oddajo Glasbeni ropot. Prav zaradi te oddaje so se ohranili redki videposnetki teh zasedb.

Dokumentarcu sicer lahko očitamo, da je preveč osredotočen na Ljubljano in okolico, a kot je njegov avtor, ki je z nekaj sponzorji sam financiral dokumentarec, večkrat ponovil: “Film ni znanstvena, muzikološka raziskava, ampak je zgodba o tistih bendih, ki so se me dotaknili.”