V tujini čaščen, v Italiji, kot da ne obstaja

Njegov prvi opaznejši mednarodni preboj se je zgodil leta 2009 s filmom Jaz sem ljubezen z eterično Tildo Swinton v glavni vlogi bogate milanske buržujke (pri orisu njene družine se je Luca Guadagnino navdihoval pri družini Agnelli). Leta 2015 je sledila še ena prelomnica v njegovi karieri, film Nemirna obala, v katerem imata poleg Swintonove osrednjo vlogo še Ralph Fiennes in Dakota Johnson.

“Bella Italia” s šepavo vsebino

Pri obeh omenjenih filmih ima “bella Italia” s svojo slikovito arhitekturo, notranjim oblikovanjem, modo in hrano ključno vlogo. Vsebinsko Guadagnino sicer poda odlične nastavke za razvoj zgodbe, a na koncu venomer ostane malce slab priokus. Tako je bilo v izvotljenem prikazu visoke milanske buržoazije v Jaz sem ljubezen, v Nemirno obalo pa je Guadagnino zelo nespretno vpletel aktualno temo prebežnikov. Film se namreč dogaja na otoku Pantelleria, ki je blizu Lampeduse, otoku, kjer je največji dotok prebežnikov iz severne Afrike v Italijo. Obrobna obravnava pereče tematike ob večinskem prikazu uživaškega življenja visoke družbe deluje preveč vsiljeno, če ne že neokusno.

Pokliči me po svojem imenu pa je sklepni in najbolj zrel del trilogije Poželenja, ki jo sestavljata še zgoraj omenjena filma. Tudi ta film je še eden v nizu guadagninovskih filmskih razglednic “belle Italie”, a z razliko, da se je tokrat režiser naslonil na eno ključnih književnih del z istoimenskim naslovom, ki zelo tenkočutno obravnava tematiko prve ljubezni in odkrivanje istospolne usmerjenosti Andréja Acimana.

Imenitni sodelavci

V svojo ekipo mu je uspelo privabiti še nekaj drugih pomembnih sodelavcev. Scenarist je James Ivory (Ostanki dneva), direktor fotografije je Sayombhu Mukdeeprom (znan po sodelovanju s cannskim ljubljencem Apichatpongom Weerasethakulom), nekaj skladb za najbolj ključne trenutke filma pa je prispeval eden najbolj čislanih ameriških kantavtorjev Sufjan Stevens. Film naj bi sicer najprej režiral Ivory, a ker je za svojo ekranizacijo romana potreboval najmanj deset milijonov evrov, je za veliko manj denarja (tri milijone evrov) to storil Guadagnino, ki je pri projektu sprva sodeloval kot producent. Film se zato večinoma dogaja v mestu Creme v okolici Bergama, kjer že več let živi tudi Guadagnino.

Osrednjo vlogo v filmu ima čudovita vila iz 17. stoletja, kjer poletne počitnice preživlja dobro stoječa družina univerzitetnih profesorjev s sinom. Kot običajno vsako poletje oče k sebi sprejme doktorskega študenta, s katerim predelajo zadnje detajle doktorata. A z guadagninovske perspektive so to predvsem zelo uživaške počitnice, ki služijo brezskrbnemu odkrivanju lepot bližnje okolice in njenih ljudi. Med 17-letnim sinom Eliom (igralsko odkritje leta Timothée Chalamet) in 24-letnim študentom Oliverjem (Armie Hammer) vzbrsti neustavljiva privlačnost, ki kulminira v več tednov trajajočo ljubezensko ekstazo.

Hiperestetika v ozadju

A vsake idile je enkrat konec, Oliver se mora vrniti domov, za njim pa ostaneta velika praznina in hrepenenje. V najpomembnejšo čustveno oporo sta mu zelo liberalna starša, zaključni očetov monolog o brezmejnosti ljubezni pa bi moralo postati obvezno starševsko čtivo. Glavnina filma tako temelji na Chalametu, ki je z vso najstniško naivnostjo, strahom in neizmerno radovednostjo ujel duha Acimanovega Elia. Za Hammerja tega ne moremo trditi, v filmu sprva deluje zelo arogantno in prevzetno, kasneje pa je svojo ljubezensko vzhičenost odigral precej okorno.

Guadagninov najnovejši film je tako zaradi svoje italijanske poletne idilične hiperestetike najboljše “zdravilo” za sedanje mrzle zimske dni, režiserju pa je končno uspelo italijansko “bellavito” uporabiti bolj kot dekor v ozadju in v ospredje postaviti pomembno tematiko istospolne ljubezni.