The Studio - cinefilski hollywoodski “raj”
Po nadaljevanki Razcepitev (Severance) je Apple TV letos postregel s še eno uspešnico - odbito hollywoodsko satiro The Studio, v kateri blesti vsestranski igralec, scenarist, režiser, predvsem pa komedijant Seth Rogen. Ta se kot novopečeni šef studia Continental v Los Angelesu v slogu komedije zmešnjav, križane z Birdmanom Alejandra G. Iñárrituja, brez dlake na jeziku zabava s hollywoodsko “mitologijo”, z njim pa tudi kopica filmskih težkokategornikov, ki mu jih je uspelo zvabiti k sodelovanju.
Seth Rogen ima dolgoletno kilometrino na področju malce bolj drzne hollywoodske komedije. Njegov “mentor” je bil sicer kralj ameriške komedije Judd Apatow (Rogen je odigral vrsto vlog v njegovih filmih, kot so 40-letni devičnik, Napumpana, Komiki ...), ki je prepoznal še enega talentiranega mladeniča, Evana Goldberga, dolgoletnega Rognovega filmskega pajdaša, s katerim sta skupaj ustvarila vrsto filmov (Superhudo, Ananas ekspres, Zeleni sršen), Goldberg pa se kot soavtor in sorežiser podpisuje tudi pod The Studio.
Nista si zadala lahke naloge
V njunem najnovejšem in najboljšem podvigu doslej sta se lotila Hollywooda, tistega Hollywooda, ki sta ga v njuni več kot 20-letni karieri najverjetneje skorajda do obisti spoznala in okusila v vseh njegovih variacijah, od pozitivnih pa vse do negativnih. Z osnovno idejo - briti norce iz hollywoodskega sistema delovanja - si nista zadala ravno lahke naloge, saj bi lahko zapadla v enodimenzionalno propagiranje številnih klišejev, a to ni njun primer. Zakaj? Čeprav v osnovi operirata s klišeji, sta slednje podvrgla številnim absurdnim, “nekontroliranim”, kaotičnim situacijam in si ustvarila izvrsten poligon za sproščeno zabavanje s hollywoodsko “mitologijo”, v kateri bodo uživali tako cinefili (noro število cameo vlog številnih težkokategornikov in tudi “indie” avtorjev) kot tisti gledalci, ki iščejo samo sproščeno zabavo in bodo uživali v odlično tempiranih polurnih epizodah, ki so večinoma posnete v dolgih (ne)prekinjenih sekvencah (Rogen in Goldberg sta očitno velika fena Birdmana Alejandra G. Iñárrituja in oblikovalca njegove glasbene podlage).
Nori kompromisi in situacije, ki uidejo izpod nadzora
Serija se začne navidez sanjsko za njenega osrednjega igralca, novopečenega vodjo legendarnega Continental Studia Matta Remicka (zelo nabriti in nerodni Rogen) s posebno afiniteto do umetniškega, avtorskega filma, ki pa hitro trči ob hollywoodsko realnost in ekonomsko logiko, ki je edini dejavnik, ki šteje. Nadrejeni direktor studia Griffin Mill (vrhunski Brian Cranston) namreč njegovo imenovanje pogojuje s tem, da mora realizirati blockbuster o ameriški pijači Kool -Aid, ker, kot pove, “če pri Warnerju lahko zaslužijo milijardo dolarjev z Barbie, lahko mi s Kool-Aidom zaslužimo dve”. Remick sprejme izziv, a vseskozi koleba med gojenjem avtorske vizije studia (za zgled mu je ravno opolnomočena Barbie Grete Gerwig) in čisto ekonomsko računico, zaradi česar začne sklepati nore kompromise, ki privedejo do še veliko bolj norih situacij. Remick namreč h projektu Kool-Aid povabi nikogar drugega kot velikega Martina Scorseseja, ki išče producenta za njegov najnovejši film, ki govori o tragediji v Jonestownu. Strup, ki ga zaužijejo člani sekte, pa naj bi po Remickovem “kompromisu” bil Kool-Aid. Projekt je seveda obsojen na neuspeh … Remick sicer poleg nehvaležne, a tako želene funkcije šefa kultnega Continentala zelo tudi hlepi po priznanju igralskih zvezdnikov in režiserjev (v tem pogledu je še posebej boleča epizoda Zlati globusi z Zoë Krawitz). K sreči (ali pa tudi ne) ima ob sebi izvrstno, disfunkcionalno ekipo najožjih sodelavcev, ki mu tako ali drugače priskočijo na pomoč - Sala Sapersteina (naspidirani Ike Barinholtz), ki se mu bodo verjetno zahvaljevali na naslednjih Zlatih globusih, mlado izvršno producentko Quinn Hackett (iznajdljiva Chase Sui Wonders) in podivjano marketing “gurujko” Mayo Mason (Kathryn Hahn).