Tajkunstvo po Wesu Andersonu

Wes Anderson se je s svojim 13. filmom, Feničansko spletko, vrnil v disfunkcionalne družinske vode (Veličastni Tenenbaumi) in jih začinil s svojstveno stilizirano zgodbo o tajkunu iz 50. let minulega stoletja, ki ga naposled, po seriji preživelih atentatov, začne plašiti lastna minljivost.

Motorja najnovejšega filma Wesa Andersona, velikega esteta in ljubitelja ekscentričnih likov, sta Benicio del Toro, ki se odlično izkaže v vlogi resnobnega in vase zagledanega industrialca ter preprodajalca orožja Zsa Zsaja Korde, in letošnje igralsko odkritje Mia Threapleton (hči Kate Winslet), ki zelo odmerjeno in hudomušno odigra njegovo odtujeno hči Liesl, s katero skuša vzpostaviti poslovno-družinsko vez.

Po šestih preživelih letalskih nesrečah ura streznitve

Po šestih preživelih letalskih sabotažah je za megalomana Kordo očitno prišla ura streznitve in sprijaznjenje s tem, da bo počasi treba predati naprej žezlo. Doma ima sicer devet sinov, polovica je za vsak primer posvojenih, če se med njegovimi biološkimi sinovi ne bi skrival novi Einstein, slišimo Kordo v filmu. Ne glede na to ta vse svoje nasledstvene upe položi v Liesl, ki je sicer nuna pripravnica in svoje življenje želi zapisati Najsvetejšemu. A srečanje z očetom in njegovim novim učiteljem, “specialistom” za žuželke Bjornom (briljantni Michael Cera) njene načrte obrne na glavo. Bolj kot očetova želja, da prevzame njegove (nečedne) posle, jo sicer premami priložnost, da bi končno prišla do dna skrivnostni smrti svoje matere. Pred tem jo z očetom čaka še zadnji veliki posel, tako imenovani Kordov feničanski infrastrukturni načrt za zemljo in morje, za katerega pa morata prepričati še nekaj investitorjev. Tako se začne njihova (spremlja ju tudi Bjorn) odisejada po Feniciji, že pred tem pa se številni svetovni voditelji, nezadovoljni z mahinacijami, odločijo Kordi stopiti na pot in mu onemogočiti njegov najnovejši podvig.

Kot se za Wesa Andersona spodobi, se tudi v njegovem 13. filmu, Feničanski spletki, zvrsti plejada njegovih starih dobrih igralskih prijateljev, od nepogrešljivih Billa Murrayja, Scarlett Johansson in Willema Dafoeja, do nekaterih novih obrazov, na primer, Michael Cera, Riz Ahmed, Rupert Friend.

Feničansko spletko je deloma navdihnil zet Wesa Andersona, libanonski gradbinec Fouad Mikhael Malouf, ki mu je posvetil film, pri oblikovanju del Torovega lika pa se je Anderson zgledoval tudi pri velikih tajkunih 20. stoletja - Aristotlu Onassisu, Stavrosu Niarchosu in Williamu Randolphu Hearstu. Z del Torom sta si tako ogledala tudi eno od najboljših filmskih upodobitev uspeha in bede kapitalističnega mogotca Državljana Kanea, ki aludira na Hearsta, in, zanimivo, Primer Mattei (1972) Francesca Rosija, ki govori o nekdanjem šefu italijanskega Enija.

Kljub odmevnim navdihovalcem pri Andersonu, seveda, ne gre pričakovati nekega močnega političnega, ideološkega stališča, pravzaprav mu lahko zavidamo, da iz nekega bolj resnega, simbolnega ogrodja zgodbe, ki govori o kapitalistični grabežljivosti, odtujenosti in osamljenosti, izpelje zelo zabavno zgodbo o vzpostavljanju družinskih vezi ter spoznanju, da denar enostavno ni vse. Malce ga sicer zanese proti koncu, v delu, ko Zsa Zsa in Liesl prideta do Nubarja, ki ga Benedict Cumberbatch odigra v karikiranem slogu Ivana Groznega Sergeja Eisensteina, a s končnim epilogom se ponovno vrne v preizkušene andersonovske tirnice, kjer poudari pomembnost resničnih prioritet v življenju.

---