Pošast v meni: Tudi najbolj perverzni odnosi so lahko “poučni”
Netflix je s Pošastjo v meni (The Beast In Me) zakrivil prvo letošnjo jesensko “bingewatchersko” maratonsko serijo, ki prihodnje leto na podelitvi televizijskih oskarjev - emmyjev - utegne premešati karte v kategorijah za najboljšo glavno moško in žensko vlogo. Zakaj?
Claire Danes in Matthew Rhys v trenutno najbolj gledani nadaljevanki na Netflixu Pošast v meni
Foto: NetflixAvtorju serije Gabeu Rotterju (scenarist in producent enajste sezone Dosjejev X) je namreč uspelo v glavni vlogi postaviti dva igralca z zelo dolgo in prepričljivo kilometrino v upodabljanju psihološko zelo kompleksnih in stalno razvijajočih se likov. Claire Danes se je v zadnjih letih predvsem proslavila z vlogo prekaljene agentke CIE Carrie Mathison v enem od najboljših vohunskih trilerjev zadnjih 15 let - serija Domovina -, za katero je od leta 2011 do 2020 osvojila kar dva emmyja ter dva zlata globusa. Ob njen bok je Rotter postavil še enega vrhunskega “dolgoprogaša” Matthewa Rhysa, ki je s Keri Russell (ta že tretjo sezono blesti v seriji Diplomatka) v šestih sezonah serije Američana ustvaril neverjetno kemijo ter psihološko zelo prepričljiv in izpiljen vohunski triler. Ta govori o dveh agentih KGB, ki v času hladne vojne pod krinko živita v ZDA navzven povsem običajno družinsko življenje, njun sosed, s katerim spleteta zelo tesen odnos, pa je glavni “lovec na komunistične glave” na FBI.
Nezaželeni sosed
Zanimivo, tudi Pošast v meni se začne s “sosedskim motivom”. V petično predmestje New Yorka Oyster Bay se priseli novi sosed, razvpiti nepremičninski magnat Nile Jarvis (Rhys), ki takoj omreži vse sosede z idejo, da v gozdu za hišami zgradi tekaško progo, razen asocialne Aggie Wiggs (Danes), s Pulitzerjem nagrajene pisateljice, ki se je “zataknila” tako v profesionalnem kot v zasebnem življenju. Kmalu ugotovimo, da je za njo huda, nepredelana, nerazčiščena travma, ki se kaže skozi nekontrolirane izbruhe jeze in sociopatijo. S slednjima in še z marsičem se z lahkoto poistoveti tudi njen novi sosed, ki poleg svojega novega megalomanskega gradbenega projekta v New Yorku veliko pozornosti javnosti vzbuja zaradi skrivnostnega izginotja njegove prve žene, čigar truplo ni bilo nikoli najdeno.
Čeprav na začetku kaže, da bo njun odnos ostal na ravni mačke in miši, ameriška krožna ekonomija, zgrajena na najrazličnejših transakcijah, tudi med tema dvema likoma najde skupno interesno točko. Aggie namreč že dve leti zamuja z oddajo nove knjige in se počasi utaplja v rdečih številkah, Jarvis pa potrebuje nekaj ali nekoga, da opere vso negativno medijsko “karmo”, ki se je nabrala okoli njega, še posebej v luči novega političnega obraza na newyorški politični sceni, ki utegne ogroziti njegov veliki gradbeni projekt.
Odlična snov za knjižno uspešnico
Narcisistični Jarvis sicer že na začetku Aggie nonšalantno navrže, da bi morala napisati knjigo o njem, a ji ta ideja sprva sploh ni bila všeč, kmalu pa se začne z njo perverzno poigravati ter Jarvisa nato hitro prepriča, da dejansko privoli, a pod njenimi pogoji. Razvpiti, skrivnostni in nesramno bogati Jarvis je namreč odlična snov za novo knjižno uspešnico, s katerim bi ponovno zagnala svojo pisateljsko kariero.
Med njima se splete precej morbiden odnos, ki je na kratko, a sladko mejil tudi na “prijateljskega” (prepita noč z glasbeno spremljavo Talking Heads), dogajanje pa občutno zaplete agent FBI Brian Abbott (David Lyons). Avtor serije Gabe Rotter s tem likom sicer ustvari vrsto ne najbolj prepričljivih dramaturških “domislic”, ki precej leseno preusmerjajo pozornost od najboljšega dela tega serije - precej strašljivega in destruktivnega odnosa med Abbie in Jarvisom.
Danes in Rhys v stari dobri formi, a ...
Ko se je snemanje začelo, sta imela Danes in Rhys dostop le do prvih treh scenarijev in sta morala zaupati, da bosta Rotter, izvršni producent Howard Gordon (tudi avtor serije Domovina) in scenaristična ekipa uspešno razrešila zgodbo.
Tako Danes kot Rhys sta sicer v stari dobri formi, a malce zataknjena v okorele okvirje zgodbe. Veliko prepogosto smo namreč “bombardirani” s prizori čustveno razsute Abbie (Danes s pretirano tresočo brado verjetno še nikoli ni potočila toliko solza na filmskem setu) in spopadanja s težkim občutkom krivde, ki je “paraliziral” njo in tudi zgodbo. Z občutki krivde in s tem, kako se izviti iz očetove sence, se na svoj, zelo specifičen način sooča tudi Jarvis. Rhys ga je upodobil sicer precej diabolično (Rhys bi lahko bil nekoč tudi odlični Joker), a je lik narcisističnega psihopata zastavljen dokaj šablonsko. Toda, kot ugotovimo čisto na koncu, v vznesenem Abbijinem govoru, so lahko tudi najbolj perverzne in destruktivne odločitve odlična življenjska lekcija in brca za naprej. •