“Nova Gorica je bila dan, Gorica noč”

Dokumentarni film Ne pozabi me je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica - Gorica in je svojo premiero doživel letos v Gorici na dan Evrope, 9. maja, ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne, včeraj pa je bil na sporedu Festivala slovenskega filma v Portorožu, kjer se poteguje za vesno za najboljši film.

Fokus na drugo svetovno vojno

Anja Medved je v tandemu z Nadjo Velušček že posnela vrsto dokumentarnih filmov s skupnim imenovalcem - življenje ob (specifični) zahodni meji -, kot so Moja meja (2002), Mesto na travniku (2004), Sešivalnica spomina (2006), Trenutek reke (2010), Spovednica tihotapcev (2010), Vžgano v spominih (2017) ... Prav druga svetovna vojna, ki je v ospredju zanimanja njunega najnovejšega filma, je najostreje zarezala v ta nekdaj skupni goriški prostor in ga z mejo razdelila na dva dela, na dve mesti. Na drugi strani meje je nastala Nova Gorica, ki je “gledala v prihodnost, Gorica pa v preteklost,” pove Medved v dokumentarcu in nadaljuje: “Nova Gorica je bila dan, Gorica noč, v Novi Gorici so se spominjali druge svetovne vojne, v Gorici pa prve svetovne vojne.”

Film se pravzaprav začne s pospravljanjem družinskih fotografij tete Lidije, ki je živela v Gorici, in spominov, ki so jih te obudile pri njiju ter opisovanja skorajda dveh diametralno nasprotnih svetov, Gorice in Nove Gorice. A z brskanjem po teh fotografijah se začnejo pojavljati tudi vprašanja, ki so v času Anjinega otroštva večinoma ostala brez odgovorov. Ne pozabi me se tako na intimni kot na širši zgodovinski ravni ukvarja z zamolčano, namenoma pozabljeno, neizrečeno zgodovino.

“Pozaba kot strategija preživetja”

Eno od teh “prepovedanih” vprašanj, vezano na njuno družino, je bilo vprašanje, kaj pomenijo številke, vtetovirane na nonotovi roki. Razlog, kot pove Anja Medved v dokumentarcu, verjetno tiči v tem, da je “pozaba služila kot strategija preživetja”, kot protibolečinsko zdravilo zoper hude travme, ki so jih doživeli marsikateri prebivalci tega območja v tem turbulentnem času. Prav k njim, neupogljivim pričevalcem tega obdobja (v filmu jih sodeluje več kot 30 in jih je večinoma intervjuvala Nadja Velušček), ki so se pogumno uprli najprej fašističnim nato nacističnim zavojevalcem, se v filmu pogosto vračata. Med njimi so številni znani (tudi že pokojni) obrazi goriškega prostora (Jože Šušmelj, Darinka Sirk, Franc Jerončič ...), ki s svojimi presunljivimi pričevanji odstirajo to bolečo zgodovino.

Ta je kljub precejšnji časovni oddaljenosti še vedno njihova “živa rana”, a Medved in Velušček v filmu pokažeta tudi, da življenje po drugi svetovni vojni v tem prostoru ni bilo črno-belo. Tako skozi pričevanja nekaterih intervjuvancev iz italijanske strani kot skozi njune osebne spomine in posnetke družinskih srečanj, praznovanj nakažeta sobivanje med tema prostoroma in nekakšno specifiko, značilno pravzaprav za skorajda celotno zahodno Slovenijo, ki ji je meja predstavljala prostor odpiranja. Gorica in Nova Gorica pa sta si delili še eno posebnost - “razmejevala” ju je najbolj odprta meja v Evropi, življenje se je nadaljevalo, travmatičnim dogodkom navkljub ... Ker, “kar zgodovina ruši, vsakdanjost obnavlja,” slišimo v dokumentarcu. •