Neapeljska “črna luknja”

Tako imenovani Neapeljski cikel italijanske pisateljice Elene Ferrante, ki vključuje štiri knjige (vse so v slovenščini izšle pri Mladinski knjigi), se začne s skrivnostnim izginotjem Lile, zaradi katerega se Elena oziroma Lenu prične spominjati njunega skoraj 60-letnega prijateljstva, zaznamovanega s številnimi vzponi in padci. Preko njunega odnosa pa precej pobliže spoznamo tudi politični, družbeni kontekst Italije v tem 60-letnem obdobju, ki je bilo zelo burno in v znamenju številnih preobratov. Leta 2018 je v tesnem sodelovanju Ferrantejeve na področju scenarija premiero doživela prva sezona nadaljevanke, ki so ji nato na približno vsaki dve leti sledile še tri sezone, ki so danes največji italijanski televizijski izvozni produkt.

Komplikacije v Neaplju

V četrti sezoni je glas Albe Rohrwacher, ki je doslej kot Elena v offu “analizirala” dogodke, postal “meso”. Po dveh sezonah je zamenjala Margherito Mazzucco, Gaio Girace v vlogi njene “genialne prijateljice” pa je nadomestila zelo podobna Irene Maiorino. Obe, zdaj odrasli ženski z izdelano kariero, se ponovno zelo povežeta v njunem rodnem Neaplju, kjer pa do šestega dela nadaljevanke (sledijo še štirje deli) predvsem Lenu zapade v precejšnjo osebnostno “črno luknjo”. Z željo, da bi prerezala z “zlaganim življenjem” družine Airota in zaživela novo obdobje z njenim večnim srčnim izbrancem Ninom, se s hčerkama Dede in Elso preseli v Neapelj, kjer pa se zadeve zanjo zelo zakomplicirajo, tako v ljubezenski zvezi kot v družini nasploh.

Lenu kot sredstvo

Lenu, ki se je uveljavila kot ena od osrednjih intelektualnih feminističnih figur tedanje Italije, je le bleda senca opolnomočene ženske in slepa za Ninove pritlehne manevre, ki Lenu obravnava zgolj kot sredstvo za dosego svojih egoističnih ciljev. Katarza je za Lenu neizogibna, prav tako za Lilo, ki pa je od vedno ujeta v neapeljsko spiralo Solarovih in njihovega mačizma, spletk in večnih zamer.

V četrti sezoni sicer preseneča odločitev, da je dosedanji večinski režiser Saverio Costanzo režijo četrte sezone v celoti prepustil Lauri Bispuri, ki je mestoma precej nerodno, skorajda v slogu telenovele, ujela dogajanje. Alba Rohrwacher, na čigar glas so se oboževalci serije dodobra navadili, v dejanski vlogi ne zaživi najbolj prepričljivo, precej anemičen, brez kemije je njen odnos z Ninom. Slednjega je sicer v vsej svoji pretkanosti in ujetosti v vzorec svojega očeta zelo dobro ujel Fabrizio Gifuni (odličen tudi kot Aldo Moro v nadaljevanki Zunaj je noč/Esterno notte). Z Irene Maiorino, ki je ustvarila polnokrven in po neapeljsko temperamenten lik, se Rohrwacher malce bolje poveže. Kakopak, nič ni drugače niti v četrti sezoni (in knjigi) - gibalo vsega dogajanja je zelo intenziven in kompleksen odnos med Lilo in Lenu, ki je hkrati zavetje in mesto frustracije, predvsem pa navdih in spodbuda za premagovanje vseh ovir, ki jih predte postavijo soseska, družbeni status, norme ...