Michael Keaton v stari dobri formi, Tim Burton pa komplicira
Začuda s(m)o oboževalci svojstvenega filmskega univerzuma Tima Burtona šele po 36 letih dobili nadaljevanje njegove kultne neogotske komedije Beetlejuice. Ta je namreč že leta 1988 postala instant klasika in hitro so se pojavile številne obetavno-bizarne ideje o nadaljevanju, a se zadeve niso resneje premaknile vse do leta 2023, ko se je pričelo dejansko snemanje. Burton je z nadaljevanjem sicer ustvaril številne simpatične poklone prvemu filmu, a je vanj enostavno želel stlačiti preveč zapletov in s tem izgubil brezskrbno sproščenost prvega filma, ki se ni trudil s širjenjem obče moralnih sporočil.
Poglavitni zaplet prvega filma in istočasno osrednja težava glavnih likov - zakoncev Maitland (Aleca Baldwina in Geene Davis žal ni v nadaljevanju) - je bila samo ena: kako po njuni smrti iz svoje hiše izgnati nove lastnike, družino Geetz. Ta enostavna premisa je skozi trk dveh svetov, živih in mrtvih, generirala vrsto brezskrbnih situacijskih komičnih momentov, Lydia Deetz (Winona Ryder) pa je bila osrednji medij med tema svetovoma.
Dobro unovčila svoje paranormalne sposobnosti
Več kot 30 let kasneje je Lydia več kot uspešno unovčila svoje paranormalne sposobnosti in z oddajo Ghost House postala televizijska zvezda, a njeno zasebno življenje je v razsulu. S hčerko Astrid (Jenna Ortega - Winona Ryder generacije Z?) imata odtujen odnos, njen izkoriščevalski menedžer (zabavni nebodigatreba Justin Theroux) vztraja pri poroki z njo, prispela pa je tudi žalostna novica, da je njenega očeta Charlesa po čudežnem preživetju strmoglavljenja letala v ocean na pol pregriznil morski pes … Družina z Delio Deetz vred (še vedno odlična Catherine O'Hara v vlogi vase zagledane in preračunljive umetnice) se tako ponovno zbere na “kraju zločina”, na sedmini v družinski hiši v Vermontu (na originalni lokaciji prvega Beetlejuica), kjer številna nesoglasja med njimi eskalirajo …
Preveč obvodov
V tej zmedeni situaciji Astrid v mestu spozna Jeremyja (Arthur Conti), ki ima tudi “posebno” družinsko izkušnjo za seboj. A scenarista Alfred Gough in Miles Millal še bolj začinita zgodbo. V dogajanje precej vsiljeno in nedodelano vpleteta lik Delores, prve Beetlejuicove zelo jezne žene, ki jo igra sicer zdajšnja Burtonova partnerka Monica Bellucci in bistveno ne prispeva k osrednji zgodbi. Je bolj kot ne nekakšen dekor in deloma hommage veliki Burtonovi filmski ljubezni - italijanskemu režiserju Mariu Bavi. Veliko več simpatij vzbudi še en novinec, Willem Dafoe v vlogi zvezdnika akcijskih filmov B produkcije Wolfa Jacksona, ki je po smrti, po sili (burtonovskih) razmer postal nekakšen šerif v svetu mrtvih in je tesno za petami Beetlejuicu (Michaelu Keatonu je ponovno uspelo ujeti ves dekadentno-komični šarm tega lika) ter njegovi maščevalni ženi.
Nepričakovana dramica
Ob tem obrobnem dogajanju pa spremljamo pravcato dramico. Burton je s scenaristoma namreč v ospredje postavil skrhan odnos med materjo in hčerko ter pot do njunega pobotanja in zbližanja, ki je, kot omenjeno, polna nekje bolj drugje manj posrečenih digresij. Na tej točki sicer velja še poudariti, da je Ryder v novi-stari vlogi Lydije ostala zelo v okvirjih vloge Joyce Byers v zelo uspešni seriji Stranger Things, s katero je ponovno priplavala na filmsko površje, Ortega pa je ustvarila še eno zelo podobno vlogo kot v še eni uspešnici, seriji Wednesday, ki jo je sicer povečini režiral Burton, avtorja pa sta Gough in Millal.
A ne glede na vse našteto bodo v novem Beetlejuicu vseeno uživali stari oboževalci. Burton je ustvaril vrsto poklonov predhodniku, od uvodne špice, peščenih črvov, še ene verzije prepoznavnega glasbenega leitomotiva Harryja Belafonteja Day O (Banana Boat Song) … Predvsem pa je Michael Keaton kot Beetlejuice po več kot 30 letih še vedno v izvrstni formi!