Ljubezensko pismo Sacramentu in materi

V Lady Bird, ki je v igri za oskarje za najboljši film, glavno žensko vlogo, žensko stransko vlogo, režijo in scenarij, spremljamo življenje 17-letne Christine, ki obiskuje katoliško srednjo šolo in jo provincialni Sacramento vse bolj utesnjuje. Sanja o vpisu na prestižno univerzo na vzhodni obali, a družinske finančne razmere niso najbolj spodbudne. Oče je pred kratkim izgubil službo, mati, medicinska sestra, opravlja dvojno izmeno, brat, diplomant Berkeleyja, pa je brez službe in živi doma s punco. A odločni Christine, ki si je sama nadela nadimek Lady Bird, se v navezi z razumevajočim očetom vseeno odloči poizkusiti srečo in razpošlje nekaj prijav. Poleg želje po pobegu iz Sacramenta se Lady Bird seveda spopada še s tipičnimi najstniškimi “tegobami” - prva ljubezen, izguba deviškosti in prijateljski odnosi.

V ospredju odnos z materjo

V ospredju pa je turbulenten odnos s prav tako odločno in trmasto materjo (Laurie Metcalf), v katerem 23-letna Saoirse Ronan blesti kot občutljiva, a neupogljiva in uporna duša. Že na začetku filma, ko v avtomobilu s solzami v očeh poslušata avdio roman Johna Steinbecka, je samo po nekaj “napačnih” materinih besedah idile konec in Lady Bird se vrže iz avtomobila. Napetosti v njunem odnosu se skozi film vse bolj stopnjujejo, prav njuni zelo iskreni in razorožujoči dialogi pa so glavni adut za oskarja za najboljši scenarij.

Greta Gerwig je v številnih intervjujih dejala, da se filmi o odraščanju večinoma osredotočajo na prvo ljubezen, na princa na belem konju, a ni je najstnice, ki ne bi imela zelo zapletenega odnosa z materjo. “Zame so to najbolj ganljive ljubezenske zgodbe. Ljubezen med materjo in hčerjo je ena najbolj polnih ljubezni, kar jih poznam … Odraščala sem v Sacramentu, ki ga ljubim, in tako je bil prvi vzgib za nastanek filma moja želja napisati ljubezensko pismo temu kraju, katerega pomen sem resnično doumela, šele ko sem ga zapustila,” je dejala Gerwigova.

Številne stične točke z Greto Gerwig

To je eden od glavnih zaključkov tudi v Lady Bird, a Gerwigova poudarja, da film ni posnet po resničnih dogodkih, črpa pa v resničnih občutkih, povezanih z njenim odraščanjem. Gerwigova je obiskovala katoliško srednjo šolo, njena mati je bila tudi medicinska sestra, sprejeta pa je bila na prestižno univerzo Barnard v New Yorku, kjer je diplomirala iz angleščine in filozofije. Sprva je nameravala postati dramatičarka, a se je kmalu preusmerila v igro in postala vodilna igralka ameriškega neodvisnega filma oziroma njegovega podžanra, tako imenovanega “mumblecore”, ki je znan po bolj naturalističnem pristopu do režije ter obilici dialogov. Najbolj se je uveljavila v filmih Noaha Baumbacha (dolgoletnega scenarista Wesa Andersona), kot sta Greenberg in veliki uspešnici Frances Ha.

Lady Bird je nekakšna logična posledica njenega predhodnega filmskega udejstvovanja. V tej zelo nepretenciozni zgodbi o odraščanju odzvanja omenjena dediščina “mumblecore” filmskega gibanja, ki se kaže skozi zelo iskrive dialoge in nevpadljivo režijo, kjer imajo glavni liki veliko manevrskega prostora za razvoj vloge. Saoirse Ronan, ki je slednje v Lady Bird zelo dobro izkoristila, pa ima veliko možnosti za osvojitev zlatega kipca.