Ksenofobija po slovensko

Gibljive slike
, posodobljeno:

Marko Šantić se je s svojim najnovejšim, tretjim igranim celovečercem Zbudi me odpravil v enega od nekdanjih slovenskih središč delavske migracije v času Jugoslavije - Jesenice - in ustvaril šolski primer ksenofobije po slovensko.

Jure Henigman (v ospredju) in Timon Šturbej v osrednjih vlogah 
bratov v najnovejšem filmu Marka Šantića Zbudi me.
Jure Henigman (v ospredju) in Timon Šturbej v osrednjih vlogah bratov v najnovejšem filmu Marka Šantića Zbudi me.

Tega ne samo slovenskega “športa” se je lotil skozi zgodbo dveh bratov, Jureta (Timon Šturbej) in Roka (Jure Heigman), ki je zaradi posledic nesreče utrpel trajno izgubo spomina. Rok se zbudi v bolnišnični sobi, ob sebi ima svoje dekle (Živa Selan), a ni videti, da bi jo prepoznal. Z njo se iz bolnišnice odpravi v njun dom na Bled, a tudi tam se ne počuti prav nič domače. Vleče ga v njegov nekdanji dom na Jesenicah, katerega se spominja v obrisih in kjer je odraščal z mamo (Nataša Barbara Gračner) in mlajšim bratom Juretom.

Ko naposled prispe v rodne Jesenice, kmalu ugotovi(mo), da v nekdanjem domačem okolju zbuja precej strahu, tako doma, kjer mama ob njegovem prihodu samo zavzdihne in reče: “Tak pač je,” kot zunaj, kjer je ta strah najbolj zaznati v bližini Bosanskega kulturnega centra in kjer so očitno še vedno prisotne zelo močne in nerazrešene napetosti …

Marko Šantić zavzame zelo jasno stališče in podčrta pomen zaslepljenosti, kratkega zgodovinskega spomina ter manipulacije, ko so v ospredju teme sovraštva, nestrpnosti in nacionalizma.

Nasilna zgodovina je stvar Rokove preteklosti

A, kot kaže, je Rokova burna in nasilna zgodovina del preteklosti, v past cenenega populizma in demagogije okoli priseljencev (“Slovenci postajamo manjšina v lastni državi”) pa začne padati njegov mlajši in neizkušeni brat Jure.

Idejo za film je Marko Šantić (1983), sicer Splitčan po rodu, ki se je po končani srednji šoli preselil v Slovenijo in dokončal študij režije na ljubljanski AGRFT, dobil v času velikega migrantskega vala v Sloveniji leta 2015 in očitno ga je zelo vznemirila tema sovraštva, ki se rodi iz strahu pred neznanim Drugim …

Odlični Timon Šturbej

Šantić v tem pogledu zavzame zelo jasno stališče in podčrta pomen zaslepljenosti, kratkega zgodovinskega spomina ter manipulacije, ko so v ospredju teme sovraštva, nestrpnosti in nacionalizma. V te meandre se je poleg Henigmana, ki je prejel vesno za najboljšo moško glavno vlogo, prepričljivo spustil tudi Šturbej. Ta je z vlogo begajočega in iščočega se brata, po Posledicah Darka Štanteta in Jezdeca Dominika Menceja, ponovno dokazal, da sodi med najbolj talentirane igralce slovenske mlajše generacije, ki se še posebej dobro znajde v realističnih socialnih dramah.