Klišejska antikomunistična propaganda
Mitja Okorn se je po spodrsljaju v Hollywoodu, superinzulinski romantični drami Leto življenja, z Boksarjem vrnil v svojo drugo filmsko domovino, Poljsko. Po dveh tjakaj zelo dobro sprejetih romantičnih komedijah (Planet samskih, Pisma sv. Nikolaju) je ostal v poprej omenjenem žanru in ga tokrat križal še s športno dramo, a pri tem ustvaril precej dvoumen “poklon” Poljski in Poljakom, predvsem pa je v njem postregel z zelo klišejsko antikomunistično propagando.
Osrednje vprašanje, ki se zastavlja po ogledu občutno predolgega (dve uri in pol) šestega celovečerca slovenskega filmskega izseljenca Mitje Okorna, namreč je, zakaj posneti film o prežvečeni temi pobega izpod železnega jarma komunističnega režima, razen če pri tem želi režiser potegniti simbolne vzporednice z lastno filmsko kariero. Kar bo po izjavah, ki jih je režiser dal za Delo, očitno držalo.
Imigrant tudi v Sloveniji
Kot je znano, je Okorn po nerazumevanju v Sloveniji svojo drugo filmsko domovino in zavetje našel na Poljskem, kjer živi že 16 let. “Na Poljskem sem moral začeti na novo in se dokazati, prav tako potem v ZDA. A tudi v Sloveniji sem se že, iskreno povedano, počutil kot imigrant, ker me, ne glede na to, kaj sem dosegel, filmske ustanove pa tudi država niso jemali resno,” je dejal. Film je sicer “uradno” posvečen približno milijonu prebežnikov iz Poljske v času komunistične diktature, med katerimi so bili tudi številni športniki.
Torej, smo v 80. letih, v času železne zavese, in spremljamo izmišljeno zgodbo (ki pa bi se lahko zgodila, razberemo uvodoma iz mednapisa) mladega vzhajajočega boksarja Jedrzeja Czerneckija, ki želi uresničiti očetov sen svetovnega prvaka v boksu. Ta se je v 70. letih uprl diktatu, da mora izgubiti dvoboj na enem od pomembnejših tekmovanj, zato mu je skorumpirana partijska nomenklatura onemogočila njegovo nadaljnjo športno kariero ... Epilog je vzhodnoevropsko predvidljiv - garanje v rudniku, iskanje utehe v alkoholu, bolezen in smrt. A tu je njegov sin, ki mu s podporo iznajdljivega in zapitega strica Czesika (prav tako vzhodnoevropsko klišejsko zasnovan lik) uspe veliki met - uvrstiti se na pomembno prvenstvo v boksu v Londonu in zraven še “pretihotapiti nosečo ženo Kasijo (nevidni “privesek”, povsem predan moževi karieri in otroku).
Ni vse zlato, kar se sveti
Jedrzej ima dovolj pomanjkanja (poveden prizor s krajo zidakov) in življenja podplačanega profesionalnega športnika z zelo omejenimi možnostmi nadaljnega razvoja kariere na Poljskem. Zanj in za svojo družino si namreč želi najboljše, kar obljubljena kapitalistična dežela - Anglija - ponuja. A talentirani boksar kaj hitro pade na realna tla in ugotovi, da ni vse zlato, kar se sveti. Najprej, da poljskim rojakom v tujini ne gre kaj preveč zaupati, nato pa da zanj ni mesta v najboljši angleški boksarski telovadnici. Pot do uspeha pa se mu odpre na drugi, senčni strani tega športa, kjer se znajde na podobni preizkušnji kot njegov oče in kjer Okorn sklene oziroma zaokroži pripovedni lok.
Obilo klišejev tudi z “zahodne strani”
V tem delu, ko poljskega boksarja na polno zaposlijo vsi hedonistični čari zahodnega kapitalizma, je šesti Okornov celovečerec preveč razvlečen, predvidljiv v orisu poti v pogubo in ponudi še obilo klišejev z druge, “zahodne strani”: vrtinca seksa, drog in rock'n rolla v ringu, ki sicer kulminira v presenetljivem spoznanju, da je njegova obljubljena dežela pravzaprav Poljska, za katero pa v celem filmu ne slišimo ene pozitivne besede ...
Kakorkoli že, Boksar je, kot se za Netflixovo produkcijo pričakuje, obrtniško brezhiben izdelek, kjer najbolj izstopa fotografija, boksarski dvoboji kot vrhunci dogajanja so spodobno zrežirani in koreografirani, težava je pri žmohtnosti osrednjih likov. Tem namreč kronično primanjkuje “mesa”, saj so ujeti v neizvirno preigravanje (anti)komunističnih stereotipov.