Kdo so ti ljudje, ki se odpeljejo mimo?
Sonja Prosenc, najverjetneje najbolj prepoznavna slovenska režiserka umetniških dram (Drevo, Zgodovina ljubezni), izvrstno pa se je znašla tudi v režiji televizijske nadaljevanke (Trigrad), je z Odrešitvijo za začetnike ustvarila svoj tematsko in produkcijsko najbolj izpiljen celovečerec doslej. Ta se smelo spogleduje z družbeno satiro v slogu Rubena Östlunda ali Yorgosa Lanthimosa, “recept” pa si je izposodila pri Izreku Pier Paola Pasolinija.
Življenje navidez popolne družine, varno skrite za velikimi steklenimi okni njihove razkošne rezidence, zmoti prišlek Julien (Aliocha Schneider). Ta sicer ni popoln neznanec kot v Izreku, ampak imamo “osnovno koordinato” - gre za pozabljenega sina, ki je bil “kolateralna škoda” poletne avanture dolga leta nazaj. Oče Aleksander (Marko Mandić) želi (razširjeno) družino ponovno zbrati skupaj in uresničiti svojo (bizarno) željo, za katero pa bo treba še več zatiskanja oči pred resnico, predvsem pa se na koncu sprijazniti z dejstvom, da nima popolne družine.
Ima namreč odtujeno hči Agato (Mila Bezjak), ki na začetku ni najbolj navdušena nad svojim polbratom, številne razpoke pa se kažejo v odnosu z ženo (Katarina Stegnar). Julien, ki očitno ni del “privilegirane kaste” kot njegov oče, s svojo preprostostjo, sproščenostjo in pristnostjo pošteno premeša družinske štrene ... Vzporedno z Julienovim prihodom družino sicer še iz tira spravijo trije nepovabljeni gosti. Na vratih namreč pozvoni prav tista tričlanska družina, ki so jo srečali na poti proti domu in kateri je zgorel avtomobil, Aleksander pa je mirno zapeljal mimo.
Ideja za film štartala iz spomina iz otroštva
Prav iz tega motiva, resničnega otroškega spomina Sonje Prosenc, je štartala ideja za Odrešitev za začetnike, ki se je že takrat spraševala, kdo so pravzaprav ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili?
V primeru Odrešitve za začetnike gre za vase zagledane, izolirane posameznike brez stika z realnostjo. Ti po spletu številnih posrečenih bizarno, grotesknih in črnohumornih anekdot ta stik naposled nekako pridobijo, Prosenc pa je s tem filmom pristavila svoj pisker v zadnjih letih zelo aktualnih družbenih satirah, ki obravnavajo prepad oziroma trk med družbenimi razredi (najbolj znan Parazit Bong Joon-hoja, za katerega je prejel štiri oskarje).
Tretji celovečerec Sonje Prosenc izstopa tudi zaradi visoke produkcijske ravni, kostumografija (Dubravka Skvrce, Gilda Venturini) in scenografija (Tajana Čanić Stanković) zelo dobro ujameta izpraznjeni, menefregistični svet elite, Mitja Ličen pa je opravil izjemno delo kot direktor fotografije - v spomin se bo zabetonirala vrsta izjemnih kadrov. Duo Silence, ki je poskrbel za glasbeno podlago, pa je po Trigradu ponovno šel izven svojih okvirjev in ustvaril zelo drugačno kuliso, ki se naslanja na Purcellovo opero Kralj Artur iz 17. stoletja, na kratko, a sladko se pojavi tudi Konstrakta. Marsikateri Primorec pa bo prepoznal tudi številne znane kraje, na primer Socerb, Kraški rob in za mejo brutalistično sosesko Melaro nad Trstom ter Gorico.