Izzivalci: ljubezenski trojček na teniškem igrišču

Izzivalci so pravzaprav presenečenje v dosedanjem opusu Luce Guadagnina. Po trilogiji Poželenja, ki jo sestavljajo Jaz sem ljubezen, Nemirna obala in Pokliči me po svojem imenu, v katerih je dodobra raziskal stranpota ljubezni in ustvaril filmsko razglednico italijanskega lagodnega življenja, sta sledila dva izleta v svet grozljivk - Suspiria (poklon mojstru italijanskega gialla Dariu Argentu) in Bones And All (kanibalistična romanca) - vmes pa je nastala še precej neupravičeno spregledana televizijska miniserija o odraščanju znotraj ameriškega vojaškega oporišča v Italiji We Are Who We Are na HBO.

Odrešilna zadnja tekma

V Izzivalcih se je Guadagnino prvič lotil športne melodrame, v kateri je kontekst sveta profesionalnega tenisa uporabil za razdelavo njemu zelo ljubih tem poželenja, strasti in maščevanja. Izzivalci so pravzaprav nekakšen “ménage à trois” na teniškem igrišču, kjer se predvsem skozi zadnjo tekmo, s katero se začne in konča film, razrešijo vsi konflikti, ki so dolgih 13 let tako ali drugače bremenili osrednje junake.

V glavnih vlogah spremljamo Zendayjo kot Tashi Duncan, nekdaj zelo nadarjeno in ambiciozno teniško igralko, ki je morala svojo obetavno teniško kariero obesiti na klin zaradi hude poškodbe kolena, pri tem pa je istočasno iskala način, kako se obdržati v tem športu, a pri tem je morda stavila na napačnega konja ...

Zgodba omenjenega ljubezenskega trojčka ima namreč dolgo brado. Tashi je pri 18 letih spoznala obetaven in zelo simpatičen teniški dvojec, ki je bil pred kratkim ovenčan s prvim mestom na Odprtem prvenstvu ZDA v mlajši kategoriji. Art Donaldson (Mike Faist) je marljiv in predan tenisač, ki rad pluje v varnih vodah. Njegovo diametralno nasprotje je Patrick Zweig (Josh O’Connor), ki je talentiran, a bolj boemski igralec, ki rad stavi tudi na instinkt in improvizacijo. Njuna druga skupna točka poleg tenisa je fascinacija nad zapeljivo Tashi, ki se tistega večera, ko so se spoznali, odloči svojo telefonsko številko dati zmagovalcu turnirja naslednjega dne. Zmagal je samosvoj Patrick, a njuna romanca se kaj hitro sfiži, na njegovo mesto pa vskoči Art, ki kmalu postane Tashin “podaljšek” in ubogljivi kužek. Ta je pod vodstvom žene/trenerke Tashi osvojil vse teniške turnirje, razen Odprtega prvenstva ZDA, ki visi nad njim kot nekakšen Damoklejev meč, a, kot kmalu zaslutimo, škripa tudi v njunem zakonu.

Tenis kot odnos

Po 13 letih se trojica ponovno sreča, kakopak na teniškem igrišču. Patrick je bolj obubožan in iznajdljiv kot kdajkoli, Art pa potrebuje močno spodbudo za nadaljevanje njegove teniške kariere in tudi za svojo zvezo s Tashi. Ta se skorajda v zadnjem hipu odloči poizkusiti z novim psihološkim manevrom. Arta je namreč prijavila na tretjerazredni teniški turnir in upala, da se bosta s Patrickom preizkusila v finalu, z zmago pa bi si njen izbranec pridobil prepotrebno samozavest.

Luca Guadagnino nas skozi 13-letno obdobje seli nelinearno med dogodke, ki so nepovratno vplivali na usodo ljubezenskega trojčka ter na vse nastale zamere in nerazumevanja. Takt dogajanju diktira močna glasbena podlaga priznanega dvojca Trent Reznor in Atticus Ross, ki sta prvič sodelovala z Guadagninom. Fotografija je ponovno v rokah starega Guadagninovega sodelavca Sayombhuja Mukdeeproma (Pokliči me po svojem imenu, Suspiria), ki je zelo dobro ujel duh tenisa in preslikavo osebnih konfliktov osrednjih igralcev v igro. Ker, kot pravi Tashi v filmu, “tenis ni šport, ampak odnos ... Kadar je igra res dobra, se počutiš, kot da si zaljubljen.” In zadnja tekma, pravzaprav tekma njihovih življenj, je bila na koncu prava eksplozija ljubezni!