Intimno potovanje na začetek “največjega šova na svetu”

Začel je na začetku svoje filmske poti oziroma z usodnim srečanjem s filmom Najboljša predstava na svetu Cecila B. DeMilla, ki si ga je leta 1952 kot šestletni fantič ogledal v družbi staršev. Po ogledu tega filma ni bilo več poti nazaj. Sammyja Fabelmana (Mateo Zoryan in Gabrielle LaBelle) začne obsedati veličastni prizor trčenja vlakov, ki ga začne poustvarjati doma in medtem uniči številne miniaturne vlakovne kompozicije, ki jih je dobil za darilo. Njegova zelo inteligentna in tenkočutna mama (magistralna vloga Michelle Williams), ki v svojem sinu vidi umetniško dušo, katero je sama, žal, utišala, najde rešitev. Sinu da v roke kamero in mu predlaga, da sam poizkusi posneti prizor trčenja vlakov s tistimi miniaturami, ki so mu še preostale. S tem, ko je mladi Sammy lahko sam nadzoroval dogajanje, je lahko obvladal tudi svojo obsedenost, je bilo materino vodilo. Skozi celoten film je sicer zelo prisotna ideja o tem, kako skozi filmski medij lahko “obvladuješ” realnost oziroma kako določeni detajli, ki zbežijo prostemu očesu, filmski kameri ne uidejo ... Prav določeni Sammyjevi posnetki sicer usodno vplivajo na razmere v družini in odnose z njegovimi vrstniki.

Med dvema “ognjema”

Kot kaže, je na enega komercialno najuspešnejših ameriških režiserjev vseh časov zelo vplivala selitev družine iz Judom prijazne puščavske Arizone v Kalifornijo, kjer se je mladi Spielberg srečal s številnimi antisemitskimi izpadi in nadlegovanjem … Tudi tu si je pomagal s filmskim medijem, da bi se bolje znašel znotraj krivične “hierarhije” odnosov, ki je vladala na šoli in na vrhu katere so bili vase zagledani tepčki. A najbolj daljnosežne posledice pa je njegovo vztrajanje s filmom imelo na področju družinskih odnosov. Mladi Sammy je bil namreč celotno odraščanje razpet med dvema “ognjema”. Mamo, obetavno pianistko, ki je kariero obesila na klin zaradi družine in je v svojem sinu videla sorodno, umetniško dušo, ter racionalnim očetom (zadržani Paul Dano), sicer pionirjem računalništva v ZDA, ki je v sinovem igračkanju s filmsko kamero videl le hobi. Upal je namreč, da bo sin to fazo prerasel in da bo kasneje v njem začela utripati znanstvena žilica, a, kot vemo, temu ni bilo tako - kvečjemu inovatorska - najbolj eksemplarično je morda prav Žrelo s svojimi naredi si sam rešitvami …

Spielberg je svoje mesto tako našel med blockbusterskimi filmskimi bogovi in ustvaril vrsto komercialnih uspešnic, kot so omenjeno Žrelo, E.T vesoljček, franšiza Indiana Jones, Jurski park … Fabelmanovi zaradi svoje avtobiografske note pa precej štrlijo ven iz njegovega opusa, čeprav je v svoje številne, zgodnejše filme uvrščal teme odraščanja, družine ipd.

Nostalgična zgodba o zaljubljanju v sedmo umetnost

Z odo njegovi družini se je Spielberg sicer spogledoval že več let. Scenarist Tony Kushner je že v času nastajanja Spielbergovega filma München (2005) videl velik potencial v zgodbi o režiserjevem odraščanju in burnih družinskih dinamikah, a po Spielbergovih besedah je v njem bil dolgo časa prisoten strah, da bi razočaral starše … Kakorkoli že, Kushner in Spielberg sta po Zgodbah z zahodne strani ponovno sedla skupaj in Kushner se je lotil pisanja scenarija in ustvaril precej nostalgično zgodbo o zaljubljanju v sedmo umetnost in precej dramatičnih družinskih dogodkih, kjer na koncu prevladata medsebojno sprejemanje in razumevanje. Film sicer vseskozi ohranja ležeren, odčaran ton, h kateremu je veliko prispevala tudi odlična fotografija Janusza Kaminskija. A Fabelmanove si bomo zapomnili tudi po dveh izstopajočih mini vlogah, in sicer vihravemu stricu Borisu (Judd Hirsch si je prislužil tudi nominacijo za najboljšo moško stransko vlogo), ki se je pojavil ob ravno pravšnjem času in še bolj razvnel Sammyjeve umetniške aspiracije, in srečanjem z enim od Spielbergovih vrhovnih filmskih božanstev Johnom Fordom, ki ga je v svojem prepoznavnem (anti)slogu upodobil David Lynch.