(GLEDAMO) The Bear: Vsaka epizoda kot drobna celostna umetnina
Christopher Storer, “oče” ene najuspešnejših televizijskih nadaljevank zadnjih let, ovenčane s številnimi emmyji, The Bear, tudi v četrti sezoni ne izgublja na zagonu, ampak zelo prepričljivo in potrpežljivo gradi zgodbo o mali, veliki “družini”, ki se je najprej ustvarila znotraj priljubljene čikaške sendvičarne in se nato še razširila v vzhajajočo petično restavracijo The Bear.
Kot je pri The Bear že nekako v navadi, se tudi najnovejša sezona začne “sadomazohistično”, tokrat s krutim “deadlineom”. Stric Jimmy oziroma Cicero (Oliver Platt), investitor širitve v restavracijo, v kuhinji namesti odštevalnik časa, ki se začne pri 1440 urah. Za toliko časa ima po izračunih svojega svetovalca, tako imenovanega Computerja, še na voljo denarja za obratovanje restavracije. V tem času mora ekipa obrniti trend navzgor, v nasprotnem primeru sledi zaprtje lokala. Pri njihovem cilju - obdržati se nad vodo - jih spremlja še ne preveč optimistična popotnica, in sicer dokaj negativna recenzija vplivnega medija.
“Wertherjanska kuharska saga”
A neizprosno odštevanje ure Christopher Storer postavi v sekundarni plan, ker v ospredju ponovno kraljujejo osrednji liki “wertherjanske kuharske sage” in njihova introspekcija ter dozorevanje tako na profesionalnem kot na zasebnem področju. Osrednjo trojico tudi v četrti sezoni sestavljajo glavni kuharski mojster Carmy Berzatto (Jeremy Allen White), ki se je po treh sezonah končno začel konstruktivno spopadati z družinskimi demoni preteklosti in ne samo od njih bežati, ponovno briljira bratranec Richie (Ebon Moss-Bachrach), ki se postavlja na noge po ločitvi od žene in predvsem išče samega sebe znotraj novega delovnega okolja, in tu je še čustveno izjemno inteligentna Sydney (Ayo Edebiri), Carmyjeva desna roka, ki ves čas koleba med odločitvijo o sprejemu druge službene ponudbe in tem, ali je Carmy avtodestruktivni idiot ali genij.
The Bear bo po že 21 osvojenih televizijskih oskarjih, emmyjih, 15. septembra ponovno v igri še za 13 najbolj zaželenih kipcev na področju televizijske produkcije. Še vedno pa ga po nerazumljivih kriterijih uvrščajo med komedije?!
Storer skrbno neguje tudi druge stranske like, denimo Tino (Liza Colón-Zayas) in njene izzive v osvajanju ciljev znotraj njenih delovnih nalog, zelo talentiranega glavnega slaščičarja Marcusa (Lionel Boyce) in njegovo težavno vzpostavljanje odnosa z očetom, Ebraheima (Edwin Lee Gibson), ki znotraj ohranjene in dobro poslujoče sendvičarne išče nove možnosti za širitev uspešnega recepta …
Kdaj je Storer najboljši?
Storer je v svojem izjemnem čutu za grajenje kompleksnih likov sicer najboljši, ko slednje pošlje izven kuhinje, v zunanji svet reševat osebnostne zagonetke in čustvene blokade. Vrhunec četrte sezone je tako nedvomno sedma epizoda, v kateri se razširjena družina na poroki Richiejeve bivše žene znajde pod mizo in iskreno razpreda o lastnih strahovih, zelo izstopajoči sta tudi tretja, kjer se Carmy naposled začne ponovno približevati ljubezni svojega življenja, ter predzadnja, deveta epizoda, v kateri se Carmy sooči tudi z nestabilno matero (izjemna Jamie Lee Curtis) in začne z njo ponovno vzpostavljati odnos. Vrhunska miniatura (večina epizod traja približno pol ure) je tudi četrta, v kateri se Sydney zelo približa hčerki svoje sestrične in pride do nekaterih lastnih spoznanj o tem, kako naprej.
Filigranski spoj dogajanja, glasbe in fotografije
The Bear vseskozi prijetno preseneča tudi z glasbenim izborom, ki je delo Johnnyja Iguane, Jeffrey ‘JQ’ Qaiyum pa se mu je pridružil pri zadnji sezoni. Poleg železnega izbora New Noise švedskih punkerjev Refused in številnih skladb zasedbe R.E.M in čikaške skupine Wilco kuratorja vseskozi zelo učinkovito spajata dogajanje v epizodi z glasbenim leitmotivom v ozadju. Pri tem zelo rada posegata precej daleč v preteklost povečini ameriške glasbene zakladnice, aplikacija shazam pa je zelo priporočljiva pri odkrivanju bolj nepoznanih skladb številnih kultnih zasedb in izvajalcev.
Že od prve sezone dalje (še posebej pa v tretji sezoni, ki se mestoma približa kulinarični hiperestetiki ala Chef's Table) The Bear gradi tudi na izjemni fotografiji, ki je delo Andrewa Wehdeja. Ta zelo potrpežljivo lovi čustvene reakcije osrednjih akterjev, pokloni pa se tudi veličastnemu (delavskemu) Čikagu z vso njegovo sivino in surovostjo vred.
The Bear bo po že 21 osvojenih televizijskih oskarjih, emmyjih, 15. septembra ponovno v igri še za 13 najbolj zaželenih kipcev na področju televizijske produkcije. Še vedno pa ga po nerazumljivih kriterijih uvrščajo med komedije?!