(GLEDAMO) Ena revolucija za drugo

Paul Thomas Anderson, eno od osrednjih imen ameriškega neodvisnega filma, se je kot velik oboževalec postmodernističnega ameriškega pisca Thomasa Pynchona (pred tem je po njegovi literarni predlogi že posnel film Skrivna pregreha/Inherent Vice) dolgo spogledoval z ekranizacijo še enega njegovega romana -Vineland iz leta 1990. Kot je pojasnil v več intervjujih, je s tem delom toliko odlašal, ker ga je skrbelo, da bi zaradi navdušenja nad delom izgubil distanco.

Iz reagonovskega v trumpovski novorek?

Tako se je naposled odločil, da vzame enega od osnovnih ogrodij zgodbe - odnos med očetom in hčerko - in ga iz posthipijeveske, antifašistične perspektive v času ponovne izvolitve Ronalda Reagana v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja prenesel v bolj sodoben čas, čas Ameriškega urada za priseljevanje in carinsko izvrševanje (ICE) na ameriško-mehiški meji.

Tu se tudi z vratolomno režijo v slogu gverilskega filma ta tudi začne, ko se Raketar ali Ghetto Pat (briljantni Leonardo DiCaprio) in njegovo dekle Perfidia Beverly Hills ("magnetična" Teyana Taylor) še z drugimi nekaterimi člani zloglasne ekstremno levičarske revolucionarne skupine The French 75 odpravijo v eno od taborišč ICE, da bi izpustili na prostost Mehičane, ujete na meji. Perfidia si za konec "privošči" še vodjo taborišča, kubrickovskega polkovnika Stevena J. Lockjawa (vrhunski Sean Penn) in si tako rekoč zakoliči svojo (ne)slavno usodo. Kmalu zatem zanosi, na svet priveka Charlene, revolucionarko na spidu pa začne družinsko življenje kmalu dušiti. Zadeve se po spodletelem ropu bančne ustanove močno zaostrijo in revolucije so po sili razmer potisnjene na rob.

Dogajanje se nato preseli 16 let kasneje v Baktan Cross, ki je tako imenovano "svetiščno mesto" (sanctuary city), kjer omejujejo sodelovanje z zveznimi organi pri pregonu priseljencev brez dokumentov, kamor sta se pred "dolgo roko" Lockjawa zatekla nekdanji Raketar, danes Bob Ferguson s hčerko, ki so jo preimenovali v Willo (Chase Infiniti). Dolga leta revolucionarnih podvigov so na Bobu pustila sledi - ta je postal paranoični odvisnik od mehkih drog in alkohola, ki pa mu je vseeno uspelo zgraditi posebno vez s hčerko, za katero bi lahko dejali, da je postala prav vzorna najstnica in tudi karateistka. Zadeve se ponovno zapletejo zaradi Lockjawa, ki si želi uresničiti svoj življenjski sen - postati član skrivnega suprematističnega ameriškega združenja, porogljivo poimenovanega Klub božičnih pustolovcev -, a pri tem se mora odkrižati ene "težave" oziroma več njih.

Leonardo DiCaprio se je za vlogo paranoičnega bivšega gverilca očitno precej navdihoval pri Velikem Lebowskem.

Foto: Warner Bros

Andersonov antifašistični filmski manifest

Tu se začne najbolj zabaven del najnovejšega in tudi najdražjega Andersonovega filma doslej (najmanj 130 milijonov dolarjev), kjer zelo izstopajo DiCaprio, ki se je pri tej vlogi očitno zelo navdihoval pri Velikem Lebowskem, Benicio del Toro, ki je sicer v stranski vlogi in z minimalnimi posegi odlično dopolnil kemijo z DiCapriem, a tu je še veličastni Sean Penn, za katerega se zdi, da je pravkar skočil iz Dr. Strangelova Stanleyja Kubricka (vloga generala Bucka Turgidsona) in v Eni bitki za drugo poskrbi za vrsto najbolj absurdnih črnohumornih trenutkov v filmu.

Sean Penn je z vlogo Stevena J. Lockjawa poskrbel za kar nekaj nepozabnih črnohumornih prizorov v filmu.

Foto: Warner Bros

Paul Thomas Anderson, večinoma znan po zelo resnih in psihološko izpiljenih dramah (denimo Fantomska nit, Tekla bo kri, Gospodar), je s svojim zadnjim filmom pravzaprav zelo presenetil, saj se je prvič resno vrgel v akcijske filmske vode in ustvaril popolno zmes zabave z močnim družbeno-kritičnim momentom in to v času, ko je belski suprematizem v ZDA na velikem pohodu. Ena bitka za drugo je Andersonov antifašistični filmski manifest, ki je vseskozi prisotna tema filma, a rdeča nit celotnega dogajanja je ena sama - ljubeč in razumevajoč odnos med očetom in hčerko -, ki je kot nekakšen osnovni gradnik družbene ozaveščenosti pri posamezniku. Zaključni prizor (kri pač ni voda) je dovolj zgovoren sam zase.