El Shatt - načrt za utopijo: najlepše počitnice v življenju

Zatočišče in uspešen družbeni eksperiment. To je bil El Shatt, begunsko taborišče, ki je nastalo leta 1944 sredi egiptovske puščave po ideji Josipa Broza Tita in s podporo zavezniških sil, ki jim je bodoči jugoslovanski vodja želel v praksi pokazati socialistični družbeni model novonastajajoče države. To slepo pego hrvaške zgodovine je v dokumentarni film zajel hrvaški režiser Ivan Ramljak, ki je na nedavnem festivalu Kino Otok v Izoli pojasnil številne bizarnosti, tudi politične, ki obkrožajo ta film.

Kot pravi Ivan Ramljak, Hrvati že 30 let živijo v državi, kjer jim oblast vsiljuje pozabo Titove Jugoslavije od leta 1945 do 1991. “To obdobje se skuša preskočiti v vseh razpravah, še posebej pa pozitivne aspekte te države, katerih je bilo, poleg nekaterih negativnih, veliko,” je dejal režiser v pogovoru s selektorico festivala Varjo Močnik po projekciji.

Prav zaradi slednjega El Shatt - načrt za utopijo hrvaškemu establišmentu ne diši preveč, tako desnemu kot levemu, doda Ramljak. Ta namreč v svojem najnovejšem dokumetarcu obravnava zelo spregledan del hrvaške zgodovine - evakuacijo 28.000 Dalmatincev v egiptovsko puščavo leta 1944, kjer so v zelo kratkem času, sodeč po številnih izjavah preživelih pričevalcev v filmu, zgradili idealno socialistično utopijo. Že v treh dneh so vzpostavili osnovne strukture v taborišču, kmalu za tem pa so sledile še številne kulturne dejavnosti, od orkestra, baleta do slikarskega krožka in še marsičesa.

“Celo partizani in Cerkev so delovali v neki sinergiji”

“Ta film je način, da se borim proti pozabi takih pozitivnih zgodb, kjer so celo partizani in Cerkev delovali v neki sinergiji. In kar je še najbolj absurdno, niti hrvaška levica ne želi poudarjati teh pozitivnih vidikov Jugoslavije, ker se bojijo, da jih bo javnost imela za jugonostalgike. Menijo namreč, da je to najhujša oznaka, ki te lahko doleti v javnosti,” poudari Ramljak.

Zato o teh temah na Hrvaškem nihče ne govori, občasno se prebijejo skozi kakšna umetniška dela, pravi režiser in navede nedavni primer dokumentarne serije o jugoslovanski arhitekturi na HRT, ki pa je bila na sporedu pozno zvečer, da je ne bi slučajno kdo videl.

Številni paradoksi obkrožajo tudi najnovejši Ramljakov dokumentarec. Ta je prejel nagrado Vladimirja Nazorja, ki je najvišja nagrada hrvaškega ministrstva za kulturo, vendar, na primer, ni bil sprejet na puljski filmski festival, kjer so ga zavrnili z argumentom, da naj ne bi bil zanimiv za istrsko prebivalstvo. Za El Shatt - načrt za utopijo je Ramljak sicer dobil denar od Hrvaškega avdiovizualnega centra, a tudi negativni odgovor hrvaške radiotelevizije glede prošnje za koprodukcijo. “Isti dan, ko smo prejeli še negativni odgovor za odkup pravic za predvajanje na HRT, pa smo dobili nagrado Vladimirja Nazorja,” čudna pota tega filma opisuje Ramljak.

“S tem filmom se dogajajo bizarne stvari. Bil je zelo priljubljen v kinih, med ljudmi, še posebej v Dalmaciji, ker gre za neko zgodbo o identiteti, za katero sem vedel, da jim bo všeč, a nisem vedel, če jim bo všeč način, na katerega sem jo obdelal,” je pojasnil Ramljak, ki v svojih delih rad ubere eksperimentalni pristop. El Shatt - načrt za utopijo namreč začne zelo podobno kot film Dom boraca, ki govori o še enem spregledanem (arhitekturnem) reliktu Jugoslavije - Spomen domu v Kumrovcu. Začne ga v popolni odsotnosti dialogov in v tišini sledi skrbnikom, ki ohranjajo kumrovški arhitekturni biser. V El Shattu pa uvodoma spremljamo skrbnike pokopališča - spomenika na dalmatinske begunce v Egiptu med drugo svetovno vojno.

Za to zgodbo ve že celo življenje

Kako je izvedel za to zgodbo? “Zanjo vem že celo življenje. Moja družina je iz Dalmacije in moj dedek je bil v El Shattu, umrl je, ko sem bil star eno leto,” odgovori. Ko je pred sedmimi leti umrl dedkov brat, so v njegovem stanovanju našli dnevnik Ramljakovega dedka, ki je navdihnil vnuka za film. Najprej je hotel povedati dedkovo zgodbo, a ni našel nikogar, ki se je z njim družil v El Shattu, kjer je bil zdravnik (pričevalci, ki imajo danes več kot 80 let, so bili v času El Shatta še otroci). Poleg tega v dnevniku “ni te velike epske zgodbe o begu Dalmatincev v Egipt”. V njem je nekaj stavkov, a, kot pravi Ramljak, so vsi zelo življenjsko vsakdanji. “Prvi zapis se začne: 'Moram v El Shatt, Perica (Ivanova bodoča babica) bo žalostna.' Še eden se glasi: 'Na ladji sem, potujem, zjutraj sem videl zelo privlačno židovsko dekle. Moram izvedeti, kako ji je ime.' Ko so prispeli v Egipt, pa se začne pojavljati besedica zup in zraven datum prihoda, naslednji dan prav tako ... Kasneje smo ugotovili, da gre za okrajšavo 'zajebancija u pustinji' (zafrkancija v puščavi, opomba avtorja),” vsebino dnevnika na kratko strne Ramljak.

Ideja dokumentarca, kot pravi, ni bila povedati zgodbo od zgoraj navzdol, od zgodovinarjev dalje, ampak najti ljudi, ki bodo to obdobje izpričali skozi svojo osebno izkušnjo. “Iskanje teh ljudi je bil zelo lep proces. Ko je govora o temi, ki je nekaterim ljudem pomembna, se ustvari cela mreža ljudi, ki jih sploh ne poznaš in na nek način delajo za tebe ter ti hočejo pomagati. Ko je zakrožila novica, da snemam ta film, so takoj do mene začele prihajati informacije o možnih pričevalcih,” nadaljuje, a prav na začetku projekta je udarila epidemija covida 19. “Ko sem intervjuval prvega pričevalca, se je začel lockdown. V času prvega lockdowna sta mi dva človeka umrla, a ne zaradi covida, ampak zaradi starosti. Skupno sem intervjuval 30 ljudi, vstopal v njihova domovanja sredi epidemije, seveda zamaskiran, a večina od njih je bila naglušnih in so veliko brali iz ustnic ... To je bilo mučno, ampak imel sem svojo metodo, tako imenovano avtokaranteno - preden sem šel k nekomu, sem se pet dni pred tem izoliral. Nikogar nisem okužil, ampak sem s tem zelo upočasnil proces dela,” razloži.

“Tito je situacijo pametno izkoristil”

Poleg zelo slikovitih, humornih in iskrenih izjav pričevalcev, ki jih slišimo v offu, ima zelo pomembno vlogo v filmu bogat arhivski material, ki ga je Ramljak prejemal od vsepovsod, tudi od institucij, na katere sploh ne bi pomislili.

Večina fotografij je iz arhiva profesionalnega splitskega fotografa Ljubomira Garbina, ki je bil v El Shatt poslan, da fotodokumentira življenje v begunskem taborišču. “Kulturno življenje, ki se je tam začelo zelo hitro dogajati, ni bilo naključno. Tito je v El Shatt poslal 27 kulturnih delavcev, ki so tam organizirali bogato kulturno dogajanje, s ciljem, da zaveznikom, še posebej Angležem, pokažejo, kakšna bo Jugoslavija po vojni,” doda Ramljak. To je sicer zelo zanimiv trenutek v zgodovini druge svetovne vojne, ko je Winston Churchill priznal partizansko gibanje, a še vedno podpiral jugoslovanskega kralja, ki je bil v egiptovski prestolnici, blizu omenjenega taborišča pa je bil tudi kamp četnikov, tako da so Angleži imeli določene “frakcije” pod svojim budnim očesom. “Tito pa je to situacijo pametno izkoristil, da bi pokazal zaveznikom, kako bo videti idealna socialistična skupnost po koncu vojne. Seveda, nekdo jim je prinašal hrano in obleke, niso bili samozadostni, to je treba priznati, toda kot ste opazili v filmu, ljudje so bili zelo srečni in o tem obdobju govorijo kot o najlepšem dopustu svojega življenja,” poudari Ramljak.

To zelo zanimivo “eksperimentalno” obdobje, ki je trajalo do leta 1946, ko so uspeli še zadnje Dalmatince pripeljati nazaj v domovino, so tako spremljali in dokumentirali tudi zavezniki. Eden od pomembnih filmskih virov je bil 17-minutni britanski dokumentarec iz leta 1946 z naslovom The Star and the Sand (Zvezda in puščava), med iskanjem fotogradiva pa so ugotovili, da so tedaj tudi Združeni narodi v El Shatt poslali svojega fotografa, prav tako Američani, ki fotografije (najbolj ostre fotografije v dokumentarcu) hranijo v kongresni knjižnici.

Po dolgoletnem mrku na Hrvaškem je v zadnjem obdobju, zanimivo, skorajda sočasno prišlo do revivala te neverjetne begunske zgodbe. “Do pred nekaj tedni na Hrvaškem namreč ni obstajala niti ena zgodovinska knjiga o tej temi, kar se mi zdi neverjetno ... Izkazalo pa se je, da je na njej nekdo že delal sedem let,” pravi Ramljak. Gre za skoraj 800 strani dolgo knjigo z naslovom El Shatt - Dalmatinci u pustinji avtorja Branka Radonića. V zadnjih dveh letih se je sicer pojavil tudi album z elektronsko glasbo, posvečen El Shattu, nastal pa je tudi eksperimentalni film Ane Milanko. “Nismo vedeli eden za drugega, ampak menim, da je to usoda potlačenih zadev, ki se jih dolgo ignorira, in nato se v nekem trenutku zgodi vulkan,” še pristavi Ramljak.

---