David Lynch (1946-2025): Vse se je začelo na sliki

LOS ANGELES > Kultni sloves je Davidu Lynchu leta 1977 prinesel film Eraserhead, ki je polagoma zaslovel kot “polnočni film”, komercialni in kritiški uspeh pa je nadaljeval s filmom Človek slon (1980), ki je bil nominiran za osem oskarjev. Uspešnice so bili tudi Modri žamet, Izgubljena avtocesta in Mulholland Drive, v katerih je izpilil svoj prepoznavni slog pretanjenega brisanja meje med sanjskim in realnim, a filmska srca (skorajda) vseh je osvojil z neprekosljivo televizijsko nadaljevanko Twin Peaks, ki je bila prelomna za televizijsko produkcijo.

Nadrealizem na TV

Davidu Lynchu in soscenaristu serije Marku Frostu je v Twin Peaksu namreč uspelo združiti kopico na prvi pogled nezdružljivih žanrov: detektivko, srhljivko, komedijo, žajfnico ... Preboj pa jima je uspel predvsem z drznim kršenjem utečenih televizijskih kodov in vpeljavo nadrealističnih filmskih elementov v formo televizijske nadaljevanke ter še posebej z odlaganjem odgovora na večno vprašanje, kdo je ubil Lauro Palmer, s katerim sta posledično sprožila še pravo “živčno vojno” med gledalci, ki ji še danes ni para. 8. aprila 1990 je uro in pol dolga prva epizoda luč sveta ugledala na televizijskem kanalu ABC in skorajda čez noč postala kultna, filmski kritiki, ki sprva niso kazali navdušenja, so kaj kmalu obrnili ploščo in hiteli pisati, da bo ta serija spremenila koncept televizijske produkcije. In tako je tudi bilo.

Davidu Lynchu in soscenaristu serije Marku Frostu je v Twin Peaksu uspelo združiti kopico na prvi pogled nezdružljivih žanrov: detektivko, srhljivko, komedijo, žajfnico ...

“Usoda” je tudi hotela, da je poslednje Lynchevo veliko filmsko delo prav tretja sezona Twin Peaksa, ki s(m)o jo oboževalci dočakali leta 2017, natanko 27 let po usodnih dogodkih v prvi sezoni. Lynch je bil kljub svoji starosti (med snemanjem tretje sezone je bil star okoli 70 let) še vedno v zelo dobri in nekonvencionalni filmski formi ter je oboževalcem pustil še kup kosti za glodanje in razglabljanje o simboliki, povezavah, interpretacijah ...

A David Lynch ni globoko oral po nezavednem samo v filmu. To je že veliko prej začel v slikarstvu (sredi šestdesetih let preteklega stoletja), kjer se je njegova obsesija do temačnih svetov, ki se skrivajo pod površjem, pravzaprav začela najprej materializirati.

To dvojnost med idiličnim površjem in razkrajajočim podtaljem je začel spoznavati že kot otrok. Sam je večkrat povedal, da je imel idilično otroštvo. Odraščal je v hiši v predmestju z belo ograjo in veliko negovano trato (uvod v Modri žamet), zaradi očetove službe (biolog, raziskovalec žuželk) pa je kaj hitro ta dvojni svet najprej spoznal v naravi.

Usodno srečanje z Bushnellom Keelerjem ...

Lynch je vedno rad risal, a je večkrat povedal, da v mladosti ni imel niti ene originalne ideje, nato pa je prišlo do usodnega srečanja s slikarjem Bushnellom Keelerjem, ki je bil oče njegovega sošolca v srednji šoli. Navdušenje je bilo obojestransko. Keeler ga je povabil v svoj studio, kjer je takoj opazil, da je Lynch nekaj posebnega. Njegove skice so se zelo razlikovale od drugih, tudi način, kako je risal, je bil drugačen. Veliko je namreč krožil po prostoru, velikokrat se je ulegel na tla in iz najrazličnejših perspektiv skiciral, smo lahko izvedeli leta 2018 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, ki je gostil odmevno razstavo Lynchevih litografij. “Že tedaj se je začela pri Lynchu kazati intenca po premikanju, gibanju,” je povedala tedaj direktorica (MGLC) Nevenka Šivavec.

... in razstavo slik Francisa Bacona

Keeler ga je spodbudil, da se vpiše na slikarstvo. Lynch je tako najprej poizkusil v Bostonu, a je nato zelo hitro pristal v Philadelphiji, kjer pa je ostal samo leto in pol. A v tem času je iz slikarstva že prestopil v svet eksperimentalnega filma. V tem zgodnjem obdobju je bila zanj ključnega pomena knjiga The Art Spirit Roberta Henrija, ki je bila nekakšen zbir napotkov za mladega umetnika. Naslednji usoden vpliv nanj je imela razstava Francisa Bacona v New Yorku, ki si jo je ogledal pri 18 letih. Bacon je tudi znan po temačnih, srhljivih motivih, številne njegove slike pa pričarajo iluzijo gibanja, nad katerim je bil fasciniran tudi Lynch in ga je kasneje popeljala v svet filma. Vse pa se je začelo na sliki. Zanimala ga je slika kot živ organizem, zato je na svoja zgodnja dela lepil ostanke žuželk, mesa, na katerih je naselil mravlje, in tako prepustil naravi, da razkroji, dokonča sliko.

V svoji skoraj šest desetletij trajajoči karieri je David Lynch sicer prejel številna priznanja, med drugim je leta 1990 na filmskem festivalu v Cannesu dobil zlato palmo za film Divji v srcu, leta 2006 je na beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, leta 2019 pa tudi častnega oskarja. Skupina filmskih kritikov pa ga je po navedbah britanskega časnika The Guardian leta 2007 označila za enega najpomembnejših sodobnih filmskih ustvarjalcev.