Odločitev ustavnega sodišča še ne prinaša avtomatičnega izločanja sodnikov

LJUBLJANA > Na ustavnem sodišču med drugim poudarjajo, da so v odločbi predvsem bolj natančno določili smernice v primerih, ko sodniki za kakšnega od soobtoženih sprejmejo priznanje krivde. “Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da bi šlo v primeru, ko sodnik sprejme priznanje krivde ali sporazum o priznanju krivde dela obdolžencev, za avtomatično nujnost njegove izločitve v nadaljnjem postopku zoper preostale soobdolžence, temveč je tudi v teh primerih njegova izločitev potrebna samo, če so podane okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti,” poudarjajo v odzivu na poročanje medijev.

Napačno tolmačenje novembrske odločbe

Novinarji so med drugim poročali tudi o prvih odzivih v sodstvu, kjer v takšnih primerih pričakujejo upočasnitve postopkov, v nekaterih tudi zastaranja. Po novinarskih zapisih naj bi ustavno sodišče odločilo, da sodnik, ki bo v zadevi z več obtoženimi sprejel priznanje krivde enega ali več od njih, ne bi smel več soditi drugim soobdolženim. “Takšno razumevanje odločbe Ustavnega sodišča je napačno,” pojasnjujejo.

Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi (s katero je uspela obramba Andreja Zorca, nekdanjega prvega moža Elektra Maribor) med drugim presojalo očitek pritožnika, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sodišča, ker je senatu sodišča prve stopnje predsedovala sodnica, ki je v isti zadevi predhodno sprejela sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde zoper soobdolžene, v teh sodbah pa je bilo podrobno opisano tudi njegovo ravnanje.

Natančnejše smernice

Na Ustavnem sodišču poudarjajo, da so izhodišča za presojo v takšnih primerih postavili že v dveh odločbah v letih 2017 in 2019. Ker pa je vse več primerov, ko sodišča v isti ali (deloma) različni sestavi v zaporednih kazenskih postopkih sodijo različnim soobdolžencem iz prej enotnega kazenskega postopka, so ocenili, da morajo postaviti “natančnejše smernice o tem, v katerih primerih, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobdolžencev, ki s to sodbo niso bili obsojeni, in v katerih primerih predhodno sodnikovo izrekanje o krivdi nekaterih soobdolžencev vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v naknadnem postopku zoper druge soobdolžence”. Pojasnjujejo še, da so pri oblikovanju svojih stališč sledili novejši sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih moramo upoštevati tudi v Sloveniji.

Z omenjeno odločitvijo ustavno sodišče ni odstopilo od svojega ustaljenega stališča (ki je uveljavljeno tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice), po katerem dejstvo, da je sodnik predhodno odločal o krivdi dela soobdolžencev - tudi ko je sprejel njihovo priznanje krivde -, samo po sebi ne vzbuja objektivno upravičenega dvoma o njegovi nepristranskosti v kasnejšem postopku zoper druge soobdolžence.

“Izločitev sodnika iz kasnejšega postopka je potrebna samo, če predhodna sodba vsebuje natančno oceno vloge naknadno sojene osebe pri storitvi kaznivega dejanja, še zlasti, če vsebuje tudi pravno kvalifikacijo njenega ravnanja ali če iz sodbe izhaja, da je ta oseba izpolnila vse elemente kaznivega dejanja,” poudarjajo na ustavnem sodišču. Ob tem še navajajo, da je takšne navedbe v sodbo - tudi v sodbo na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde - dopustno vključiti le, če so nujno potrebne za obsodbo tistega dela obdolžencev, ki mu sodišče sodi predhodno. V nasprotnem primeru ni podana le kršitev pravice do nepristranskega sodišča, temveč tudi kršitev domneve nedolžnosti, še dodajajo.