Luknja v zidu ni več sporna
Ajdovski župan Marjan Poljšak je že deset let v kazenskih postopkih zaradi odprtega vprašanja, kaj je v mestu razglašeno za kulturni spomenik. Obtožb zaradi luknje v grajskem zidu ga je sodišče oprostilo. Čez deset dni mu bo tožilstvo dokazovalo krivdo zaradi ureditve parkirišča na Šibeniški ulici.
AJDOVŠČINA>“Dvomim, da ni bilo vplivov na tožilstvo. Sem zanimiv politični igralec na slovenski sceni, za katerega je boljše, da ima več težav kot manj,” je prepričan ajdovski župan Marjan Poljšak. Na včerajšnji novinarski konferenci je spregovoril o dveh kazenskih postopkih, v katerih se je znašel kot župan. Zaradi preureditve parkirišča na Šibeniški ulici ga organi pregona obravnavajo od leta 2002, zaradi luknje v grajskem zidu pa od leta 2007.
Višji sodniki potrdili oprostilno sodbo
“Zakon o kazenskem postopku kot tudi kodeks o ravnanju javnih uslužbencev petkrat omenja dolžnost državnih uslužbencev, torej tudi tožilcev, da delujejo objektivno. In tega v tej zadevi od določene točke naprej ni bilo. To se da empirično dokazati z listinskimi dokazi, ki so v spisu. Zato tudi tako dolgo trajajoč kazenski postopek, ki zagotovo povzroča neprijetnosti, in nad katerega se je zgrnila država z vsem svojim aparatom,” pojasnjuje Poljšakov zagovornik Bruno Krivec.
Konec maja lani so Poljšaka pred novogoriškim okrožnim sodiščem oprostili obtožb, da je poškodoval oziroma uničil grajski zid, ki naj bi bil posebnega kulturnega pomena. Štiri metre dolgo in poldrugi meter visoko luknjo je naročil narediti maja 2006, zaradi varnosti ob prireditvi Ajdovščina v maju. Ko je stopil pred roko pravice, je postalo ključno zgolj vprašanje pravne narave, ali je sporni zid pridobil status kulturnega spomenika.
Na podlagi zakona o varstvu kulturne dediščine iz leta 1981 odlok iz leta 1987 govori o območjih kulturnih spomenikov. Mednje naj bi sodila tudi staro mestno jedro Ajdovščine in Šturje. Leta 1999 je Slovenija sprejela nov zakon o varstvu kulturne dediščine, ki je med drugim nalagal, da se morajo vsi akti za nazaj uskladiti, kar pa se očitno ni zgodilo. Kot je v oprostilni sodbi pojasnilo novogoriško sodišče, se stvari niso uredile, kot bi se morale. Določena dejstva so ostala odprta, čeprav brez dvoma gre za kulturno dediščino.
Vendar zidu niso nikoli razglasili za kulturni spomenik, kot določa zakon o varstvu kulturne dediščine. Domnevajo, da je bil zgrajen v 16. stoletju in zato ne more biti del rimskega obzidja.
Tožilstvo, ki je za Poljšaka zahtevalo pogojno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, se je pritožilo na koprsko višje sodišče. Sodniki so zadevo pretehtali, vendar niso našli ničesar, kar bi omajalo pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča.
Ker je inšpektorat ministrstva za okolje in prostor novembra 2006 izdal odločbo, da je potrebno grajski zid sanirati oziroma ga postaviti v prejšnje stanje, je ajdovska občina to tudi storila, čeprav šele februarja lani.
Čez deset dni spet na zatožno klop
Na zatožno klop novogoriškega okrožnega sodišča bo Poljšak ponovno sedel 13. junija. Tudi v tem primeru zaradi suma, da je leta 2002 storil kaznivo dejanje poškodovanja oziroma uničenja stvari posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena.
Zapletlo se je pri ureditvi parkirišča na Šibeniški ulici, kjer Poljšak tudi prebiva. Prebivalci so si na sporni parceli 511 hoteli urediti parkirišče za osem do deset vozil. Gre za staro, zelo strnjeno sosesko v starem mestnem jedru. Po Poljšakovih besedah so z zavodom za varstvo kulturne dediščine poskušali doseči kompromis. Ker so izkopavanja draga, so bili sosedje pripravljeni pomagati kopati. Takratna vodja Nada Osmuk pa naj bi jim odgovorila, da za to niso strokovno usposobljeni. Namesto tega so jim na zavodu izdelali predračun, po katerem bi izkopavanja stala 16 milijonov nekdanjih tolarjev oziroma 66.800 evrov.
Prebivalci Šibeniške niso imeli toliko denarja, občina pa ga tudi ni mogla zagotoviti. Prebivalci so tako pljunili v roke, odstranili navlako in lesene barake. Z rovokopačem so odstranili dve traktorski prikolici zemlje. Eno so stresli na zasebno zemljišče pri dijaškem domu, drugo na zasebno zemljišče ob Lokavščku. Na zemljo so položili 15 centimetrov tampona in toliko razširili luknjo v zidu, da skoznjo lahko zapeljejo avtomobili. Zid, ki je razpadal, so utrdili in na vrh postavili strešnike.
Osmukova se s tem ni strinjala, zato je Poljšaka kazensko ovadila. Zavod je parcelo 511 obravnaval kot rezervat, saj so na sosednji parceli 509 odkrili kanal, ki je segal na parcelo 511. Prav tako je Osmukova med odstranjeno zemljo na deponiji našla ostanke rimskih tegul in obdelanih kamnov.
Zaradi parcele 511 so Poljšaku sodili že leta 2007. Novogoriški sodniki so ga zaradi pomanjkanja dokazov takrat oprostili. Tožilstvo se je pritožilo na višje sodišče, ki je sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje.
Župan si želi kompromis
Za Poljšaka je najbolj pomembno, da občina in zavod za varstvo kulturne dediščine najdeta kompromis. Ajdovščina je zrasla na stari rimski naselbini, zato je pri obnavljanju predvsem starega mestnega jedra veliko težav.
Kljub vsemu je prepričan, da jim bo v prihodnosti vseeno uspelo prenoviti stolp in grajski vrt ter iz njega narediti prireditveni prostor. Načrt je bil izdelan septembra 2009, ko se je občina prijavila na razpis za evropska sredstva. Če bi bili izbrani, bi EU financirala 90 odstotkov 1,8 milijona evrov vrednega projekta. Žal so takrat imeli prednost pri pridobivanju denarja projekti v okviru evropske prestolnice kulture.
Omeniti pa velja, da omenjeni načrt predvideva kar dve luknji v zdaj ne več spornem grajskem zidu: 2,5 metra dolg vhod pri sanitarijah in 4,4 metra dolg zasilni izhod.
TINA KODRE
