Ivan Radan oproščen obtožb za uboj štirih bolnikov

LJUBLJANA > “Sodišče izhaja iz domneve nedolžnosti in ne iz domneve krivde,” je med obrazložitvijo, zakaj je sodišče Ivana Radana oprostilo obtožb o ubojih pacientov, dejal predsednik sodnega senata Martin Jančar.

Sodišče se je zanašalo na dokumentacijo

Smrti pacientov, s katerimi se je ukvarjalo sodišče, v nobenem primeru niso bile sporne na kraju samem, zato zdravniki (vedno še nekdo poleg Radana) v nobenem primeru niso odredili obdukcije. Ker so bila vsa trupla kremirana, naknadno ni bilo mogoče analizirati, ali so pacienti res dobili prevelike odmerke morfija, propofola ali kalija.

Sodišče se je zato zanašalo na ohranjeno dokumentacijo o zdravljenju ter na mnenja sodnega izvedenca Wolfganga Krölla in deloma na mnenje strokovne priče tožilstva Mateje Lopuh. Dokumenti v nobenem primeru ne omogočajo sklepa, da so bile prekomerne doze zdravil res aplicirane v paciente, zlasti Kröll pa je ugotavljal, da so bili pacienti obravnavani v skladu z zdravniško doktrino.

Jančar je ob izreku sodbe izpostavil, da so štirje pacienti, na katere se je nanašala obtožba o uboju, umrli v obdobju dveh let in pol, med leti 2012 in 2014. Svojci in zdravstveno osebje so za domnevno sporne smrti pacientov izvedeli šele od kriminalistov, ki so jih obiskali v okviru obsežne preiskave, ki se je začela leta 2015, po objavi sumov, da je Radan enemu od pacientov dal kalij.

Sodišče je Radana oprostilo tudi ostalih obtožb. Ponarejenih dokazil, s katerimi je skušal Radan svojega nekdanjega šefa prepričati, da se je zdravil na Dunaju, ne moremo razumeti kot kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj Radan s temi dokumenti ni uradno opravičeval bolniške odsotnosti. Radanovo predpisovanje ekscesno velikih količin zdravil, zlasti pomirjeval, sebi in svojim prijateljem, lahko razumemo le kot eksces, ne pa kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. V zakonih in pravilnikih namreč nikjer ni določena zgornja meja, koliko zdravil lahko svojim bližnjim predpiše zdravnik.

Zaradi snemanja ni bilo škode

Očitki o nedovoljenem slikovnem snemanju - kriminalisti so na Radanovem zasebnem računalniku našli fotografije 15 nezavestnih pacientov - sicer izpolnjujejo znake kaznivega dejanja, a je sodni senat presodil, da bi bila majhnost kaznivega dejanja nesorazmerna z morebitno obsodbo. Kot je laično pojasnil sodnik Jančar, bi bila korist, če bi Radan s pomočjo teh fotografij katerega od študentov izobrazil, kako pravilno ukrepati ob podobnih stanjih, lahko neprimerno večja od škode, ki jo je povzročil z nepooblaščenim snemanjem.

Sodnik Jančar se je v obrazložitvi sodbe zelo ostro odzval na zaključni nastop tožilke Katarine Bergant, ki je sodišču očitala pristranskost in vrsto procesnih nedoslednosti. Jančar je Bergantovi odgovoril, da za diskreditacijo sodnega izvedenca Krölla ni izbirala sredstev. Očital ji je, da je obtožbo proti Radanu gradila na osebnih okoliščinah obdolženca. A če je nekdo lažnivec, odvisnik ali osebnostno moten, to še ne pomeni, da je morilec, je dodal.

Bo Radan zahteval odškodnino?

Bergantove zaradi službene poti v tujini včeraj ni bilo na izrek sodbe. Tamara Gregorčič, ki jo je nadomeščala, je že napovedala pritožbo. Postopek je bil po njeni oceni voden čudno: “Gre za zmotno, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in za bistvene kršitve kazenskega postopka.” Sodišče je s svojo obrazložitvijo, zakaj je Radana oprostilo nezakonitega slikovnega snemanja, stopilo “v cono somraka.” Sodnik se je v obrazložitvi ubojev izognil delov, kjer se izvedenec sodišča Kröll in strokovna priča tožilstva Lopuhova nista strinjala, tudi pričam je dal le majhno vlogo in se zanašal le na nepopolno dokumentacijo, je naštevala tožilka.

Radan je po izbruhu afere vrnil zdravniško licenco, v priporu pa je preživel več kot leto dni. Za odgovor, ali bo zahteval odškodnino, je še prezgodaj, je povedal eden od njegovih zagovornikov Gorazd Fišer. O tem, kako zadovoljen je z izidom, ki smo mu bili priča včeraj, po skoraj treh letih sojenja, pa je odgovoril: “Zadovoljen bom, ko bo javnost spoznala, da je tožilec tisti, ki v dvomu obtoži, sodišče pa je tisto, ki v dvomu oprosti. Ne pa kot doslej, ko se v javnosti pričakuje, da vsaka vložena obtožba pripelje tudi do obsodilne sodbe.”