Gore so letos vzele že 27 življenj

LJUBLJANA > Na novinarski konferenci Zdravniške zbornice Slovenije sta letošnjo “reševalno gnečo” v gorah opisala zdravnik letalec, gorski reševalec in vodja komisije za medicino gorske reševalne zveze Luka Camlek ter zdravnik letalec in ustanovni član helikopterske nujne medicinske pomoči Iztok Tomazin.

Povod za konferenco so letošnje številke: gorski reševalci so do torka v gorah reševali že 410-krat, kar je 44-krat več kot v enakem obdobju lani. 240-krat so se do ponesrečencev prebijali peš, 170-krat pa so reševali s helikopterjem. Med ponesrečenimi ali gorniki v težavah je bilo 66 odstotkov domačih in 44 odstotkov tujcev.

27

ljudi je v gorah umrlo letos,

21

ljudi pa v enakem obdobju lani.

Tretjina vseh nesreč se je zgodila zaradi zdrsov, na drugem mestu pa so že vzroki, ki bi jih lahko z odgovornim obnašanjem popolnoma odpravili. To so nepoznavanje terena, neprimerna oprema ter telesna ali duševna nepripravljenost.

Devet reševanj v enem dnevu

“Letošnje leto bo, kot kaže, spet rekordno. Na žalost je letos v gorah umrlo že 27 ljudi, lani v enakem obdobju 21, v celotnem letu 2024 pa 37. V zadnjih petih letih se je število nesreč povečalo za 28 odstotkov,” je najbolj črne številke predstavil Camlek. Pri tem je opozoril, da se večina nesreč ne zgodi na zahtevnih plezalnih, ampak na običajnih planinskih poteh. “Gre za pomanjkanje znanja gibanja v gorah, ki ga lahko pridobimo le z izkušnjami,” je dodal.

Nesreče, ki jih povzroči nepremišljenost in precenjevanje, spravljajo v nevarnost tudi gorske reševalce. Tomazin je povedal, da so lani doživeli devet helikopterskih reševanj v enem dnevu. “Še preden smo uradno začeli, je bila prva intervencija smrtna nesreča, ko smo morali žal v dolino pripeljati truplo. Nato smo praktično ves dan in še preko delovnega časa leteli po Sloveniji - od Kamniških Alp do Karavank - in reševali vse od težkih srčnih infarktov, hudih poškodb ter nesreč plezalcev in še nekaj takih, ki so se žal končale tragično. Takšni dnevi so izjemno naporni, a na vrhuncu sezone, ki traja do konca avgusta ali začetka septembra, niso redkost. Že samo v tem obdobju pa je vrhunec še pred nami, opravimo štiri, pet ali šest intervencij na dan,” je opisal delo gorskih reševalcev letalcev.

Po njunem mnenju se mora priprava za pohod v gore začeti v glavi in ne v mišicah. Vsakdo bi moral objektivno oceniti svoje telesne in psihične sposobnosti, poznavanje izbrane poti, vremensko napoved, svojo opremljenost in o turi obvestiti svoje bližnje. “Nujna je priprava na turo. Treba je poznati poti, po katerih bomo hodili, vedeti, kje so koče in kje se lahko okrepčamo, koliko časa bo tura trajala, ter presoditi, ali smo zdravstveno sposobni za tak napor. Priprava je del vsake gorske aktivnosti, žal pa jo številni še vedno izpustijo,” opozarja Camlek.

Seveda bi si moral vsakdo še pred odhodom na turo v svoji glavi razjasniti, zakaj je sploh treba v gore. “Razlog za obisk gora ne sme biti želja po lepih fotografijah in všečkih na družbenih omrežjih. Gore zahtevajo spoštovanje, premišljeno pripravo in ustrezno fizično ter psihično pripravljenost. Gorski svet je čudovit, a hkrati zahteven in nepredvidljiv. Tisti, ki se v gore podajajo zgolj zaradi videza in trenutne modne muhe, se pogosto izpostavijo nepotrebnim nevarnostim, ki bi se jim z dobro pripravo lahko izognili,” je poudaril Tomazin.

Radi bi svojo bazo

Po njunem mnenju bi morala dežurna helikopterska ekipa GRS delovati celo leto in ne samo štiri mesece, kot deluje zdaj. “Izven časa dežurstev intervencije v gorah trenutno izvaja tako imenovana združena ekipa HNMP in GRS. To pomeni, da če takrat helikopter opravlja intervencijo v gorah, polovica Slovenije ostane brez helikopterske nujne medicinske pomoči,” je razložil Camlek.

Gorsko helikoptersko reševanje bi lahko izboljšali tudi z upoštevanjem vseh mednarodnih smernic, predvsem glede sestave ekip. “Namesto medicinskega reševalca, tako kot ga imamo v reševalnih vozilih, v ekipi sedi policist, ki ima svoje policijske naloge. Pri gorskem reševanju to ni najboljša rešitev. Medicinski reševalec, ki si ga želimo, bi bil desna roka zdravnika. Le ob njegovi asistenci lahko zdravnik izvaja najtežje posege in oskrbi poškodovance,” poudarja Tomazin. Gorski reševalci si želijo tudi nove baze, ki ne bi bila na mednarodnem letališču z vsemi njegovimi omejitvami.