Georgi Gospodinov, nagrajenec mednarodnega festivala Vilenica 2025: mojster sedanjosti, z domovino v preteklosti

“Nekje obstaja preteklost kot hiša ali ulica, ki si jo na kratko zapustil, za pet minut, in se znašel v neznanem mestu. Pišejo, da je preteklost tuja država. Neumnosti! Preteklost je moja domovina. Prihodnost je tuja država, polna čudnih obrazov, ne bom stopil tja,” je odlomek iz romana Časovno zaklonišče. Zdi se, da si ga prav vsi podčrtamo, ko beremo roman bolgarskega literata Georgija Gospodinova.

Zanj je letošnji vileniški nagrajenec prejel mnoge nagrade, tudi italijansko strego in mednarodnega bookerja. A ta hip se veselimo tudi njegovega septembrskega prihoda k nam in v jamo Vilenica, kjer bo prejel nagrado. Bolgarski književnik Georgi Gospodinov ima v slovenščini že tri romane, vsi trije so izšli pri založbi Beletrina v prevodu Boruta Omerzela, zato ni avtor, ki bi bil domačemu bralstvu neznanka. Slovenijo je obiskal lani, ko je bil gost mednarodnega festivala Fabula in je navdušil občinstvo, ki mu je prisluhnilo v Cankarjevem domu, kjer se je s svojim dobrim znancem pogovarjala novinarska kolegica Patricija Maličev. Če bo šlo vse po načrtih, bomo še letošnjo jesen brali In druge zgodbe, zbirko Gospodinovovih kratkih zgodb, izšle bodo pri Cankarjevi založbi, prav tako v Omerzelovem prevodu.

Literatura, ki je svet, obsedena z družbenimi in zgodovinskimi dogodki

Kakor beremo v utemeljitvi letošnje vileniške žirije, ki jo podpisuje Gregor Podlogar, je bolgarski pisatelj, pesnik, esejist in dramatik Georgi Gospodinov, rojen leta 1968 v Jambolu, eno osrednjih imen spodobne evropske literature. “Čeprav je Gospodinov svojo literarno pot začel kot pesnik, leta 1992 je objavil prvo pesniško zbirko z naslovom Lapidarij, pa se je v mednarodnem prostoru zares uveljavil šele s proznim pisanjem. Njegov prozni prvenec iz leta 1999 Naravni roman je prinesel svež, avtorski zamah v sodobno bolgarsko literaturo in bil zelo dobro sprejet med kritiki in bralci ter je bil kmalu po izidu preveden v številne jezike, tudi v slovenščino (2005). Mimo oznak o postmodernističnem pisanju, ki jih nekateri lepijo na njegovo ustvarjanje, pa ta kratki roman (za)živi skozi naravno preprostost, odslikano v zapletenosti, ki očara.”

“Georgi Gospodinov je mojster sodobnega romanopisja. Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem.”

Gregor Podlogar

predsednik žirije za Vilenico 2025

Za njegov drugi roman Fizika žalosti iz leta 2011 (slovenski prevod 2015), ki je bil večkrat nagrajen, med drugim je bil v Bolgariji razglašen za roman leta, je značilno, piše Podlogar, da “je sestavljen iz več drobnih zgodb in različnih pripovednih tehnik”: “Vživljanje dečka, glavnega lika romana, v druge in drugo pa je nenavadno, pretanjeno in ganljivo. Roman dokaže, da literature ne ubeseduje sveta, temveč je sam svet in njegova zgodovina. To velja tudi za njegov tretji roman Časovno zaklonišče iz leta 2020 (slovenski prevod 2022), nagrajen s prestižno nagrado mednarodni booker. Ta preklaplja med različnimi pripovednimi ravni in na satiričen način pred nas postavlja eno od ključnih (družbenih) vprašanj - kako živeti s kritičnim pomanjkanjem prihodnosti?”

Podlogar še poudarja, da je Georgi Gospodinov mojster sodobnega romanopisja: “Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem. Skratka, Georgi Gospodinov, 40. nagrajenec festivala Vilenica, s svojim delom na samosvoj način pooseblja njegovo zgodovino in daje zgled, kako prepričljivo lahko literatura tudi danes nagovarja vsakogar.”

Skozi medvedje uho

In tako edino bitje, ki govori, človek, umolkne in se umakne, da bi odstopil besedo vsemu organskemu in neorganskemu, ki je grmadilo molk do zdaj. Pravzaprav vse je pripovedovalo, a ta udušena, potlačena pripoved se je spreminjala v sljudo in lišaje, alge, mah, med, razpad tujih teles in razkosanost lastnega.

Pojma nimam, kako bi se to lahko zgodilo. Morda moramo mi narediti prvi korak - odkriti vso svetovno klasiko, ki jo pripovedujejo živali o živalih.

Da na primer Starca in morje vnovič povemo skozi oči ribe, tiste mečarice. Temu pravim neantropocentrizem. Njen boj z žilavim starcem in morjem ne bo nič manj dramatičen. Ne nazadnje je to heroj, ki se v vsej zgodbi bojuje za življenje in smrt. Starčeva pripoved je pripoved o boju s staranjem. In tale ribja je pripoved o smrti. Celotna zgodovina skozi glas ene ribe, krvaveče, oglodane, a upirajoče se do smrti.

Ena mečarica je lahko uničena, ne pa tudi premagana.

iz romana Georgija GospodinovaFizika žalosti, (Beletrina, 2015)

Nizanje petelj, iz katerih nastane neverjetno literarno besedilo

O njem je Namita Subiotto z oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani med drugim zapisala, da literarno delo Gospodinova obravnavajo v številnih znanstvenih in strokovnih prispevkih ter treh znanstvenih monografijah: “Pisava, predvsem romaneskna, Georgija Gospodinova je res nekaj posebnega: zdi se fragmentarna, a se mojstrsko niza v petlje, iz katerih nastane neverjetno oblačilo; tenkočutna in nežna, celo melanholična, a prežeta s črnim humorjem; obsedena s prelomnimi družbenimi in zgodovinskimi dogodki, a osredinjena na nevidnega posameznika; njegov stalni literarni junak Gaustin pa v sebi združuje otroško naivnost in starčevsko modrost.”

O bolgarskem avtorju je pri nas prvi pisal bolgarski književnik in ambasador slovenske književnosti po svetu Gančo Savov, ki je v spremni besedi k slovenski izdaji proznega prvenca Naravni roman med drugim zapisal, da gre nesporno za pisatelja z najmogočnejšo navzočnostjo v bolgarskem postmodernizmu, pri čemer ima enak položaj v prozi in poeziji: “Sprva se je pojavil v sodobni liriki in njegova zbirka Češnja nekega naroda (1996) je takoj prejela nekaj nagrad in bila trikrat izdana. Njegovi stihi so povsem moderni po doživljanju, nenavadno dostopni kot lirično razmišljanje in zasvajajoči z jezikovno igrivostjo.” Tu velja omeniti, da na njegovo poezijo v slovenščini še čakamo.

Kot piše Savov, je Gospodinov, ne da bi se odpovedal poeziji, leta 1999 s svojim peresom prispeval nov odtenek tudi v prozo z odličnim Naravnim romanom. Prozni prvenec se ni izkazal samo za nov pojav v bolgarski prozi, ki ga je kritika visoko ocenila, ampak, kot je v utemeljitvi omenil že Podlogar, tudi za uspešnico med bralci.

S spomini preteklost držimo na distanci

Gospodinov se je v minulem tednu mudil v Madridu, Pragi in v nedeljo še v Torinu, saj na knjižnih sejmih predstavlja prevod romana Vrtnar in smrt, ki naj bi ga v slovenščini brali že naslednje leto. V Italiji so ga predstavili kot bolgarskega Milana Kundero, a za nas je bil na svoji turneji nedosegljiv kot svoj čas J. D. Salinger, zato objavljamo le pisateljevo misel iz intervjuja, ki ga je dal leta 2023 knjižnemu portalu AirBeletrina. O pomembni temi v svojih delih pravi: “Vsekakor je bolj zdravo, če preteklost pustiš v preteklosti. V spominih, zato so pa tako pomembni. Zanimivo, običajno mislimo, da v preteklosti živi, kdor se pogosto zateka v spomine. Ne, s spominjanjem preteklost držimo na distanci. Šele če izgubiš spomin, te preteklost povozi, ne moreš je več ločiti od sedanjosti. To je nevarno. Zdravo je vedeti, kje je kaj, kaj sodi kam. Normalno je, da se spominjamo preteklosti, to počnemo vsak dan, večkrat na dan - a znati moramo tako vstopiti tja kakor se tudi vrniti nazaj, biti v sedanjosti.”

---