Sožitje v ravnovesju Sečoveljskih solin
Poznavanje dolgokljunatega čapljevca (Erodium ciconium)/L./L'Hér.) v zavedanju solinarjev obstaja že odkar pomnijo, saj se védenje o uporabnosti dokaj neznane rastline prenaša iz roda v rod. Tudi v današnjih prizadevanjih, da solinarske veščine in dediščina ne bi utonile v pozabo, črpamo navdih iz zgodovinskega védenja solinarjev, da se človek in narava medsebojno dopolnjujeta. Za razumevanje univerzalne kreativne moči solinarstva je najpomembnejše spoznanje, da solinarji resnično nosijo naravo v sebi.
Tako na tisočletni poti preurejanja obširnega sveta med morjem in kopnim ali pri neznatni, a nič manj presunljivi kreaciji, ko jasnovidni solinar na tršo podlago nariše vetrovnico, v sredino pa pritrdi majhen plod rastline dolgokljunatega čapljevca - pajeto. Vijakasto oblikovani plod se na spremembe zračne vlažnosti odzove tako, da se zavrti v smeri ujemajočega vetra, ki je poimenovan in narisan na vetrovni roži. Vreme, ki ga prinaša veter, solinarju narekuje vsakdanja opravila, odločilni pomen pa ima tudi pri daljnosežnem prizadevanju po ohranjanju trajnega sožitja v ravnovesju Sečoveljskih solin.
Pajeta, instrument za napovedovanje vremena
Soline odlikuje izjemna krajinsko arhitekturna vrednost. Svet geometrizirane krajine - preoblikovane narave, ki jo je tu človek osmislil na višji ravni, je zaradi delne opustitve v zadnjem času prepuščen postopnemu propadu. Zagotovitev tiste rabe, zaradi katere je bila neka kulturna krajina ustvarjena, je vselej najučinkovitejše sredstvo za njeno varstvo. Za ohranjanje zgodovinske dinamike prostora je nujno potrebna ohranitev tradicionalne pridelave soli in oživitev solinarstva.
Dolgokljunati čapljevec zaradi zgodovinskega konteksta presega predstavo o ločevanju narave in kulture, ampak pomeni sožitje in skladnost v polnem pomenu.
Tudi na primeru “paiete”, kot instrumenta za napovedovanje vremena, se odraža preteklo tenkočutno razumevanje in razvoj mentalitet in tehnik , ki so omogočale obnovljivost in skladnost bivanja v okolju. Tovrstni vzori ravnovesja se kažejo kot edina pot ekološke misli, ki zajema pravični in trajnostno vzdržen odnos med človeškim in nečloveški svetom. Slednje pa se ne odraža kot lastnost celotne tradicionalne pridelave soli Piranskih solin, ampak kot nuja pri ohranitvi solin in celotnega človeštva.
Uporabo dolgokljunatega čapljevca v solinah prva opredeljujeta Miroslav Pahor in Tatjana Poberaj v knjigi Stare Piranske soline (1965). V njegovih zapisih je navedeno, da so solinarski delavci in delavke za napovedovanje vremena uporabljali rožo vetrov “roso dei venti”. V sredini rože vetrov ali tudi vetrovnice so pripravili manjšo luknjo, v katero so namestili plodič rastline “paio oz. paieto”.
V solinskem kontekstu in za potrebe napovedovanja vremena je ključnega pomena povezljivost med vetrovnico in plodom. Ta se zaradi občutljivosti na spremembo zračne vlažnosti krči oz. sprošča v spiralni formi. Ob spreminjanju vlage se ta vrtinčasto odpira oz. zapira, ter ob ustrezni razporeditvi lokalnih vetrov podanih na roži vetrov prikazuje trenutno vreme okolja. Ker je veter pomemben dejavnik pri napovedovanju vremena, so ga solinarji in solinarke pogosto uporabljali pri svojem delu.
Rože vetrov so bile različnih oblik in barv, za potrebe določanja vremena pa je najpomembneje, da so glede na posamezne smeri neba pripisani priležni vetrovi in njihova vremenska značilnost. Rože vetrov so večinoma izdelovali otroci v okviru pedagoškega procesa, kar potrjuje vpetost in pomen poznavanja rastlinstva kot del kulture časa. Pahor in Poberaj sta dokumentirane rože vetrov izdelovane v okviru šolskega procesa dokumentirala v 60. letih prejšnjega stoletja, medtem ko Zora Žagar datira risanje rož vetrov že v prvi polovici 20. stoletja (Žagar, 1992). Iz opisanega je mogoče razbrati, da je šolska edukacija skušala slediti potrebam prisotnih poklicev lokalnega okolja in pripadajočih veščin, ki jih bodo učenke in učenci v prihodnosti potrebovali pri svojem bodočem delu (Pahor in Poberaj, 1965).
Ob delovanju tako zasnovane “naprave” so se razvili tudi posamezni reki, kot so “varda la paieta” (glej plodič), če je koga zanimala vremenska napoved, “barometro dei poveri”, kar v prevodu pomeni barometer revnih. Glede na poznavanje in priznavanje občutljivosti plodiča na vlago pa so tudi posameznike ogovarjali z “te ga la paieta”, kar bi pomenilo “imeti precej vlage pod kapo, če je kdo popil preveč alkohola” (Pahor in Poberaj, 1965).
Kot navaja Wraber (1995), je dolgokljunati čapljevec v slovensko floristično zavest stopil leta 1995 ravno v navezavi s solinami. V televizijski oddaji o flori o Sloveniji, ki je bila posvečena rastlinskemu svetu Sečoveljskih solin. V oddaji je bil prostor namenjen tudi dolgokljunatemu čapljevcu v neposredni navezavi na njegovo uporabo pri solinarskem delu in življenju.
Izjemna simbolika sožitja
Dolgokljunati čapljevec je po Knuthu ruderalna rastlina vsega Sredozemlja, ki sega do Prednje Indije, prenesena pa je bila tudi v Severno Ameriko. Kot navaja vir, je bila evidentirana v drugi polovici 19. stoletja tudi pri Žavljah, kot tudi v dolini Glinščice, kamor je bila najverjetneje prenesena z volčjo volno z južnoistrskih ali dalmatinskih otokov, vendar se je kasneje sled njenega rastja izgubila. Navedene so tudi najdbe v okolici Pulja v 19. stoletju in na severu Rovinja v 20. stoletju. Čeprav je bila botanikom pojavnost dolgokljunatega čapljevca v Sloveniji nepoznana, je avtorjev zaključek logičen, ko trdi, da je njegova prisotnost trajnejša, saj se drugače njegova uveljavitev v solinarstvu ne bi tako ustalila (Wraber, 1995).
Kot smo predhodno navedli, Pahor in Poberaj (1965) kot najdeni plodič opredelita erodium malaciodes oz. srčastolistni čapljevec, ki se z najdenimi primerki Wrabra ne ujemajo, slednje pa iz razpoložljivih virov ne more v gotovosti zanikati možnosti njegove prisotnosti oz. uporabe v solinarstvu. Pri eroidiumu malaciodes so plodiči dolgi 18 - 35 milimetrov, medtem ko so v primeru dolgokljunatega čapljevca plodiči primerni za uporabo za potrebe določanja vremena večji, dolgi 60 - 100 milimetrov. Oboji pa se ob spremembi vlage odzivajo z odpiranjem in krčenjem v spirali.
Po Wraberju (prav tam) določevalni ključ za dolgokljunatega čapljevca določa, da so na listnem vretenu majhni vmesni (interkalarni) lističi venčni listi dolgi okrog 8 milimetrov, jamici na njihovem vrhu sta gosto porasli s tankimi žlezavimi dlakami brez brazde. Rastlina ima do 100 centimetrov visoko steblo.
Človek je s svojo kulturo v preteklosti izkazoval spoštovanje do okolja kot sestavni del dojemanja svojega bivanja. Tudi to je sestavina kulturne dediščine, ki smo jo odgovorni ohraniti in prenesti zanamcem, saj je bivanje človeka od nekdaj neločljivo povezano z okoljem. Naše bivanje je odvisno od okolja in nam predstavlja vir življenja, razvoja in udejanjanja. Le povezljivost z njim nam omogoča trajno preživetje, ločenost pa odtujenost, ki vodi v okoljske in socialne katastrofe.
Piranske soline so zgleden primer tovrstnega sobivanja, kjer je človek s svojim tenkočutnim razumevanjem in delovanjem ustvaril soline, zagotavljal svoje potrebe, ob tem pa ustvarjal pogoje za solinski ekosistem, od katerega je sočasno odvisen in je hkrati njegov del. Ob uporabi ugodnih podnebnih danosti, nepropustnih tal, morske vode in prostranih površin je s svojo kulturo vnesel materialne posege (nasipi, kanali, zapornice, solinarske hiše, itd., …) in izvajanja vodnih režimov ter pobiranja soli, kateri so z vsakodnevno skrbjo vzdrževali krhka razmerja solinskega ekosistema. Pri tem gre za tisočletno izoblikovana znanja in ponotranjene mentalitete, prenašane iz roda v rod, ki nosijo spontano spoštovanje okolja kot enakovrednega in »živega« subjekta, kateremu je za našo lastno eksistenco ne samo potrebno priznavati pravice, ampak jih prek spoznavanja njegovih potreb dosledno spoštovati.
Dolgokljunati čapljevec zaradi zgodovinskega konteksta presega predstavo o ločevanju narave in kulture, ampak pomeni sožitje in skladnost v polnem pomenu. Izziv, ki je pred nami, je ponuditi odgovor, kako ponovno vzpostaviti gospodarno ravnovesje solin, ki je temeljni habitat redkih rastlinskih in živalskih vrst. Nenazadnje so soline vse pogosteje izpostavljene razdiralni moči poplav iz zaledja in morja. Tudi klimatska kriza je kriza kulture, ki je ni moč prezreti. V lastnih prizadevanjih jo razumemo kot poziv, da pred posledicami lastnih ravnanj zavarujemo tisočletno kulturno krajino, da bi jo v skladu s predlaganim načrtom ohranili in izročili prihodnjim rodovom.
Etbin Tavčar, Matjaž Kljun, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran
