Frak-tastična moda 18. stoletja
Med dragocenostmi Pokrajinskega muzeja Koper izstopa izjemno redek moški frak iz svilenega tafta, datiran v konec 18. stoletja. Ta elegantni kos oblačila, ki ponazarja mojstrstvo rokodelske izdelave in modne trende svojega časa, je v muzejski hrambi že več kot sto let. V muzej je prišel kot darilo bratov Gerosa 12. decembra 1922 in je bil sprva v dokumentaciji označen kot suknja ali zimarra.
Odpri galerijo
Foto: PMK
Zimarra (ital.) je bila dolga moška ali ženska halja/suknjič, običajno iz dragocenih materialov, v uporabi med 16. in 17. stoletjem. Moške zimarre so pogosto nosili plemiči, intelektualci in duhovniki kot znak družbenega statusa in elegance. V šaljivem kontekstu pa označuje dolg, predvsem zanemarjen plašč. Ta oblačilni element se pojavi tudi v četrtem dejanju Puccinijeve opere La Bohème - Vecchia zimarra, senti.
Ob omembi fraka si največkrat predstavljamo eleganten moški suknjič z dolgimi “repi”, namenjen svečanim priložnostim. Oblačilni slogi so bili tesno povezani s prevladujočimi evropskimi središči in kulturnimi vplivi. V 17. stoletju so na teh področjih prevladovali Nizozemci, Angleži in Francozi, kar se je odražalo tudi na modne trende tedanjega časa. Po letu 1660 je Francija, zlasti pod vplivom dvornega sloga Ludvika XIV. (1643-1715), postala središče mode, ki jo je občudovala in posnemala celotna Evropa. Fraku je predhodilo vrhnje oblačilo, imenovano justaucorps, ki je veljalo za simbol elegance še večino 18. stoletja. Ta tesno prilegajoči suknjič je bil značilen po ozkih ramenih in cevastih rokavih z velikimi zavihki. Oblikovan je bil tako, da je poudarjal postavo - od pasu navzdol se je razširil do kolen, spredaj pa je bil relativno raven. Sprva je bil brez ovratnika, njegovo površino pa so pogosto krasile bogate vezenine.
Tako kot drugod po svetu so tudi pri nas ta oblačila zadnji pričevalci luksuzne mode, ki jo je v 19. stoletju postopoma začela nadomeščati bolj praktična in preprosta noša.
Po letu 1790 je suknjič doživel spremembe, ki so postavile temelje današnji obliki fraka. Rokavi so ostali ozki, rokavne zavihke pa so nadomestili razporki z gumbi, ki so pogosto ostali nezapeti. Izginile so stranske gube, sprednja krilca suknjiča pa so namesto upogibanja preprosto odrezali. Značilna je postala lokasto oblikovana pasna linija, pogosto z dvorednim zapenjanjem. Okoli leta 1803 je postal priljubljen slog z zarezo v obliki črke “M”, po letu 1850 pa se frak v svoji obliki ni več bistveno spreminjal. Med leti 1790 in 1850 je frak veljal za dnevno in večerno oblačilo. Od leta 1880 pa je postal in ostal izključno formalno večerno oblačilo, rezervirano za svečane in uradne priložnosti.
Frak iz koprske zbirke:simbol prestiža
Frak iz koprske zbirke je izredno eleganten suknjič, ki sega do kolen in v dolžino meri 123 centimetrov. Ima visok ovratnik ter značilno dolga škrica v obliki lastovičjega repa. Rokava sta zaključena s svileno čipko Valenciennes, vseh dvanajst gumbov pa je narejenih iz murvinega lesa in preoblečenih v isto blago, kar še dodatno poudarja skladnost in eleganco tega prestižnega oblačila.
Suknjič simbolizira klasično moško modo s konca 18. stoletja, ki se je pod vplivom angleških modnih smernic in jahalnega suknjiča (t. i. riding coat) razširila po evropskem modnem svetu. Suknjiči po navadi niso bili zapeti, temveč so jih dopolnjevali z bogato okrašenim svilenim telovnikom in podkolenskimi hlačami, imenovanimi culottes. Ti trije elementi so tvorili značilno prestižno moško nošo tistega časa.
Konserviranje in restavriranje fraka
Prva muzejska konservatorsko-restavratorska delavnica za historični tekstil, dolga leta edina te vrste v Sloveniji, je začela delovati v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož v zgodnjih 80. letih 20. stoletja. V ptujski delavnici za tekstil je bila leta 2021 izvedena temeljita konservacija fraka pod strokovnim vodstvom Marine Čurin in dr. Eve Ilec. Frak je bil močno umazan, na več mestih so bile opazne mehanske poškodbe, kot so raztrganine, ki so nastale zaradi nošenja in neprimernega hranjenja. Bež svilena podloga je na številnih mestih zaradi raztrganin presevala, na ovratniku in pod pazduhami pa so bili vidni znojni madeži. Celotna površina podloge je bila prekrita s temnimi madeži od rje, ki jih niti s parnim čiščenjem ni bilo mogoče popolnoma odstraniti.
Konservatorki-restavratorki sta frak temeljito posesali, oprali in posušili s pomočjo oblikovane opore iz stirodura. Poškodbe sta podložili z na novo pobarvano svileno podlogo in jih zašili z vpetim vbodom. Konservirani so bili tudi vsi gumbi in svilena čipka. Za optimalno hranjenje in razstavljanje fraka je bila posebej izdelana lutka, ki omogoča prikaz rekonstrukcije fraka v njegovem originalnem kroju.
Gostovanja koprskega tekstilnega fonda
V tekstilnem fondu muzeja hranimo torej nekaj najstarejših primerkov oblačil, ki niso le dragocena dediščina Kopra, ampak tudi širšega slovenskega prostora. Zaradi svoje zgodovinske vrednosti so bili ti predmeti večkrat posojeni drugim muzejem, kjer so bili deležni strokovne obravnave in predstavitve širši javnosti. Leta 1966 so bili izposojeni Pokrajinskemu muzeju Maribor za ureditev stalne kostumske zbirke. Po vrnitvi v Pokrajinski muzej Koper so pod kuratorskim vodstvom etnologinje Tine Novak Pucer leta 2012 ponovno zaživeli v okviru razstave Pod frakom telovnik v etnološki zbirki na Gramscijevem trgu. Leta 2021 so bili nekateri kosi oblačil razstavljeni na razstavi Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, leta 2023 pa na razstavi Veščine in skrivnosti mojstrov in mojstric tkanja na Ptuju, ki je naslednje leto gostovala v Pomurskem muzeju Murska Sobota.
Po zaključku gostovanj bodo ti dragoceni eksponati umeščeni v novo stalno postavitev kulturnozgodovinske zbirke v palači Belgramoni Tacco. V letošnjem letu je v načrtu celotna prenova tako imenovanega beneškega družinskega salona in palačne knjižnice, ki ju bosta projektirala arhitekt Rok Kete in oblikovalka Melissa Cerić.
Ob tej priložnosti vas že vnaprej vabimo, da si te izjemne modne zgodovinske predmete ogledate v novi postavitvi, ki bo obiskovalcem omogočila poglobljen vpogled v tekstilno dediščino naših krajev. Tako kot drugod po svetu so tudi pri nas ta oblačila zadnji pričevalci luksuzne mode, ki jo je v 19. stoletju postopoma začela nadomeščati bolj praktična in preprosta noša.
dr. Meliha Fajić, kustodinja za kulturno zgodovino Pokrajinski muzej Koper