Dolga pot filma Trenutek reke od izvira do izliva Soče
V soboto, 2. aprila, se je v naravnem rezervatu ob izlivu Soče, Isola della Cona (v približnem prevodu Otok trsa) s sklepno prireditvijo končala dolga pot dokumentarnega filma Trenutek reke (Il tempo del fiume), avtoric Nadje Velušček in Anje Medved.
Pot, ki se je začela že tedaj, ko so film o Soči in ljudeh ob njej posneli in ga prvič predvajali, najprej na predpremieri na festivalu Trieste film festival, januarja 2010, in kasneje na premieri v Gorici, 22. marca, prav tako lani. Potem je film šel po svojih stopinjah, od izvira v Trenti do izliva v Jadransko morje. Soča sooča (www.soca-isonzo-film.org) so poimenovali niz srečanj, ki so se dogajala na tej poti. Ob projekcijah filma so se vsakokrat drugi gostje pogovarjali o protislovjih, ki jih danes živimo v odnosu do okolja. Kot so napisali organizatorji projekta, je “Soča od marca do oktobra 2010 soočala Slovence in Italijane, umetnike in znanstvenike, pragmatike in vizionarje, da skupaj razmislijo o vprašanjih ohranjanja ravnovesja med naravo in družbo.”
Film se je ustavil v Solkanu, Tolminu, Desklah, na Postaji Topolove v Benečiji, v Trenti, Zagraju, Turjaku, Kobaridu, nato v Podgori (Gorica), Sovodnjah ob Soči, v Fiumicellu in na koncu še v naravnem rezervatu Isola della Cona. Okoljska karavana Soča sooča je želela povezati ljudi in organizacije, ki živijo ob reki, da bi jo ohranili v njeni neokrnjenosti. V tem duhu se je rodila tudi pobuda za razglasitev dneva Soče.
Konec marca, natanko eno leto po goriški premieri filma, so dokumentarni film predstavili še v Bruslju. Soča je tako 22. marca, na svetovni dan voda, za en večer “tekla” tudi v evropski prestolnici.
Ustvarjalki filma Nadja Velušček in Anja Medved sta svoj film o Soči takole opisali: “Na poti, ki jo Soča preteče od izvira do izliva, srečamo različne ljudi, ki imajo do te vode različen odnos, zato to ni film o reki, ampak film o našem odnosu do narave.”
Srečanje ob izlivu
Mnogi ljudje z reke, ki so nastopali v filmu in mu sledili na njegovem dolgem romanju od izvira do morja, so minulo soboto prišli na njegovo zadnjo predstavitev.
Bil je sončen, pravi poletni dan, kot nalašč za ogled naravnega rezervata. Po njem je goste poznavalsko vodil Kajetan Kravos z biološke postaje rezervata. Sledilo je soočenje med Triglavskim narodnim parkom in Naravnim rezervatom ob izlivu Soče, s čemer so simbolično zaokrožili turnejo filma. Direktor rezervata Isola della Cona Fabio Perco je predstavil temeljno filozofijo, ki se je držijo skrbniki rezervata: ljudem omogočiti ogled rastlinja in živali v parku, vendar samo tako, da se pustijo zapreti v kletke - v posebej za to urejene opazovalnice. Živali so na prostosti, ljudje pa ujetniki. Napisi vsepovsod opozarjajo, naj bodo ljudje tiho, in naj spoštujejo okolje. Skrbniki rezervata Isola della Cona so tako na glavo obrnili klasičen, močno ukoreninjen odnos človeka do okolja, ki je plenilski: človek zapre žival v kletko in jo opazuje s prostosti. To odraža odnos nadrejenosti človeka do vseh drugih oblik življenja. Dejanje človekovega samoomejevanja je seveda visoko civilizirano, zato se bodo po njem, kot je na soočenju dejal predstavnik Triglavskega narodnega parka Matej Vranješ, poskušali zgledovati tudi pri nas v Sloveniji.
Prav tako skrb zbujajoč je človekov odnos do rek in življenja v njih. Že zdavnaj jih je spremenil v odtočne kanale in s tem v njih umoril vse, kar je živo. Zaradi svoje kratkovidnosti in zazrtosti zgolj v svoje trenutne interese človek ni zmožen reke spremeniti v živ organizem, tako da bi prepovedal spuščanje kanalizacije in industrijskih odplak vanjo.
Zgodovina naravnega rezervata Isola della Cona govori o tem, kako dolgotrajno in naporno je bilo prizadevanje za ohranitev nedotaknjene narave na območju izliva Soče. Šele leta 1996 so s posebnim deželnim zakonom ustanovili naravni rezervat na 2350 hektarjih površin ob zadnjih 15 kilometrih Soče. Šele tedaj so se dokončno odpovedali uresničitvi projekta gradnje marine v kanalu Quarantia. Hkrati so poplavili tudi 50 hektarjev nekdanjih kmetijskih zemljišč in jih preoblikovali v sladkovodno močvirje. Danes se le izjemoma dogaja, da bi že urbanizirana ali “kultivirana” zemljišča znova prepuščali divji naravi.
Sočasno z obnovo so se začele vračati ptičje vrste, med katerimi so bile mnoge lokalno že na robu izumrtja: sedaj sorazmerno pogosta žličarka ali pa še vedno zelo redki rožnati pelikan. Postopna naturalizacija območja sta omogočila, da vsaj 40.000 ptic iz družine plovcev, kot so race, gosi in labodi, prezimuje v rezervatu.
Sklepni prireditvi se je pridružil tudi Pierluigi Bellavite, ki je prepešačil 130 kilometrov dolgo pot od izliva Soče do njenega izvira in o tem napisal knjigo V strugi izbrušeni kamni. Takole je zapisal ob izviru Soče: “Tu vidim živo dušo sveta, ki prihaja na dan.” Bomo rešili dušo sveta? ROBERT ŠKRLJ
