Aleksander Peršolja: Vilenica bo vedno zmagovala

>Sediva nekaj kilometrov od Tomaja, kjer je bil rojen Srečko Kosovel, ki, deloma zaradi ustvarjalnega opusa in deloma zaradi svoje življenjske zgodbe, velja za simbol eksplozije pesniške ustvarjalnosti. Kaj daje Kras ustvarjalnega, so v njem nekakšen potencial, navdih, okoliščina, ki zaznamujejo tako ustvarjalce, ki tu živijo, kot tiste, ki prihajajo sem?

“Kras je pokrajina kot Kras, Brda so pokrajina kot Brda, Koroška kot Koroška. Vsak prostor ima svojo mistiko. Morda ima Kras večjo zato, ker ima odprto tudi podzemlje, ki ga čez nekaj milijonov let ne bo več. A zame so še vedno največja mistika Brda. Tam je, ob potočkih in grapah, veliko skrivnih bitij. Pravljice pa so povsod enake, imena so drugačna, a pomen je isti: dobro zmaga nad zlim.”

>Zanimivo, da ste omenili pravljice, kajti vile so pravljična bitja. In, da ste omenili podzemlje. Kako so se pesniki spustili v jamo?

“Enostavna zgodba. Zdaj, danes. Bilo je pred 31 leti, ko so ob obletnici kobilarne Lipice pripravili literarni večer v jami Vilenica. Takrat sem o tej jami slišal, nisem pa še bil v njej. Povabili so štiri pesnike, med katerimi sem bil tudi sam, in sicer pokojnega Danila Dolcija, ki se je rodil v Sežani in živel na Siciliji – bil je večkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir, ampak mu je niso podelili, Cirila Zlobca in Marka Kravosa. Takrat se je v meni prebudila nekakšna želja. Zaupali so mi, naj vsako leto ob občinskem prazniku pripravim večer slovenske poezije. Prvo leto sem se tega držal, ampak je postalo dolgčas. In smo malce razširili izbor na različne jezikovna področja. Leta 1985, ko mi je bilo že res dolgčas, sem povabil takratnega predsednika društva pisateljev, Toneta Partljiča, naj vendar pride na ta večer, da se bomo dogovorili, kako zadevo razširiti. Namesto Toneta je prišel Veno Taufer. Omenil sem mu, da bi dogodek razširili na prostor Alpe-Jadran, ki je bil takrat popularen. Taufer kot razmišljujoč človek, pesnik, je rekel: 'ne, to bomo razširili v širši, srednjeevropski prostor.' Dobili smo podporo na društvu in začeli delati. Seveda ni šlo brez zapletov, predvsem tu, pri domačinih, je bilo kar nekaj ljudi proti temu.”

>Za kakšne pomisleke je šlo?

“Niso bili pomisleki, le skepsa šibkejših.”

>Kako je zaživel festival, kako je teklo ustvarjanje vsebine, kakšno je bilo partnerstvo med domačini in društvom pisateljev in koliko je bilo v snovanju in izvedbi dogodkov primorskega?

“To ni bil partnerski odnos. Bil je odnos dela, gradnje. Tako sam kot takrat Veno Taufer in ostali člani društva smo živeli s to prireditvijo. Ni bilo potrebno podpisovati partnerskih pogodb. Lepota tega dogodka je bila takrat, tudi z mojega zornega kota, v vzbujanju radovednosti za slovensko literaturo v Evropi in naše radovednosti za druge literature. Ta težnja se je z leti nadgrajevala in pripeljala do gotovega spoznanja o upravičenosti te prireditve in našega dela. Danes sem skorajda ponosen na vsa leta, ki sem jih posvetil Vilenici. Žal pa nismo vsega dorekli. Predvsem pa sem ponosen na to, da se je ta nagrada razlila po našem ljubljenem literarnem svetu. Ni čudno, da je Vilenica tako znana v literarnem prostoru, in to na vseh kontinentih. Kaj pa smo izvlekli iz Vilenice, ne vem. Menim, da smo premalo pozornosti posvečali našim eminentnim besednim ustvarjalcem. Trudili smo se, da bi odprli Kosovela, Strnišo svetu, ampak mislim, da je to vedno ostalo na pol poti in ponosen sem na to, da se nam je pred tremi leti posrečilo utrditi poezijo Srečka Kosovela v angleškem jezikovnem področju. Krona Vilenice je zame prav v tem, da smo slovenskega pesnika postavili v svetovni literarni prostor. Žal tega ni storila Vilenica kot festival, ampak nekaj kraških entuziastov, ki nam noči ne dajo miru, da bi spali. Pred nami je še veliko dela, kajti dvajseto stoletje je dalo še enega velikega pesnika: Gregorja Strnišo.”

>Nekateri temu festivalu pripisujejo neke vrste disidentstvo, odmik od takrat uveljavljenih načinov razmišljanja. Je bilo tako ali je ta vidik pretirano poudarjen?

“Vsaka stvar ima več oblik. Poudarek je bil predvsem na literaturi in na svobodi misli ter izražanja. Vilenica je v tem veliko naredila. Ne bi se rad spuščal v podrobnosti, pri katerih sem bil prisoten: ko sem, denimo, videl goste, ki so s strahom čakali, kaj se bo zgodilo. To so zgodbe, ki so se mi zelo vtisnile v dušo, zato bom vedno zagovornik svobodne besede in svobodnega duha.”

>So bile kdaj težave z odločitvijo, da se nagrada ne podeli Slovencu?

“Mislim, da je ta odločitev pravšnja. Kajti če domačinov ni doma, se lažje odloča. Ko vidimo, kakšno je v zadnjih desetih letih vzdušje v slovenskih glavah in dušah, recimo, da jih imamo, je lahko razumeti, da bi, če bi bili med nagrajenci domačini, šlo marsikaj narobe. O nagradi res odločajo poznavalci posameznih jezikovnih področij. Kogarkoli žirija izbere, izbere s pravim vonjem in odločitev je pravilna.”

> Prvi nagrajenec je bil od vseh še najbliže Sloveniji. In mu je bilo usojeno, da postane glasnik tega prostora. Se spominjate odločitve o podelitvi prve nagrade Fulviu Tomizzi?

“Tudi pri tem ni bilo nobenih zadržkov. Treba je sicer vedeti, da je bila ta mednarodna nagrada zasnovana v zelo kratkem času. Od 28. avgusta 1985, ko sva z Venotom kramljala po literarnem večeru, do naslednjega septembra je to zraslo. In na koncu koncev je Tomizza glasnik nekega časa. Vse do leta 1952 je živel v slovenski Istri in je bil deležen vsega, česar smo bili deležni tudi mi, ki smo se borili za svobodno besedo. V svojih delih Tomizza nikdar ne obtožuje tega časa in z njim ne obračunava, ampak ga sprejema z razumevanjem. Ta drža je neprimerljiva s tem, kar se zdaj dogaja z levico in desnico, s tem, da bomo Slovenci tisoč let iskali spravo.”

>Če sva še malo anekdotična. Naši novinarki Majda Suša in Cveta Guzej Sabadin sta leta 1986 napisali, da je bil Tomizza vidno ganjen. Je bil res?

“S Tomizzo nisva veliko govorila, ampak sva se bolj gledala in se razumela. Ne bom pozabil stavka, ki mi ga je namenil: 'Peršolja, vi ste Martin Kačur.' Na sami podelitvi sta mu potekli dve solzi, simbolično rečeno.”

>Kako se spominjate drugih nagrajencev?

“Prav posebej mi je ostal v spominu Jan Skácel. Bil je res hudo bolan - pripeljali so ga v Lipico. Ta nagrada mu je veliko pomenila, kajti veliko časa je bil pod prisilno kontrolo. V jamo ni zmogel, nagrado so mu izročili pred jamo. Takrat je šlo naše zunanje ministrstvo zelo na roko, da so ga peljali, takrat še v Čehoslovaško, z avtomobilom preko Dunaja, po najkrajši poti, kajti bil je zelo bolan. In zdi se mi, da je bil od vseh nagrajencev prav on najbolj vesel in najbolj ganjen. Še vedno imam v spominu njegove oči, ko mu je pokojni Rudi Šeligo izročal nagrado. To je bil eden najbolj tragičnih, a lepih trenutkov, ki sem jih doživel.”

>Seveda pa so Vilenica poleg nagrajencev tudi drugi literati, ki vsako leto prihajajo, prinašajo in odnašajo. Kakšna so bila ta srečanja zelo različnih svetov?

“Nekateri udeleženci so se vračali. Zaljubili so se v to dogajanje. In tudi v bivanje pri nas. Takrat smo si privoščili domačnost - nismo se le hladno rokovali, ampak smo se tudi trepljali po ramenih in spili, seveda, kakšen kozarec vina več. S tem smo se spoznavali. Mislim, pa ne da sem nostalgičen do starih časov, da je bilo to druženje res iskreno in polno novih spoznanj. Kajti v Lokvi, kjer smo največkrat poklepetali, so nastali med domačini kar krepki odnosi. In to veliko pomeni.”

>Že ko sva se pripravljala na ta pogovor, ste me opozorili, da niste politik in boste povedali naravnost. Pa tudi, kot ste rekli prej, sta svoboda besede in svoboda duha središčni, ko se pogovarjamo o Vilenici. Kaj je torej šlo narobe v odnosu med vami in društvom pisateljev. Kje je bil prelom, razkol, kje je po vašem mnenju pot Vilenice skrenila?

“Gotovo je bil Iztok Osojnik eden redkih ustvarjalcev, ki je v roke vzel tudi organizacijo. Bil je pozoren in smo si zaupali. In mislim, da je imel čut tudi do slovenskih literarnih ustvarjalcev. Je izrazito delaven človek, ki ni gledal le nase, ampak na to, da bi bila Vilenica stičišče duha. Prav pod njegovim vodenjem sem dobil nov zagon, kajti videl sem, da bo delo z njim prineslo sadove, pomembne za Primorsko. Žal je bilo njegovo delo premalo časa na prepihu. In tisto, kar je bilo pomembno za Kras in Primorsko, ohranjamo v Kulturnem društvu Vilenica. Prirejamo vsakoletno mednarodno prevajalsko delavnico, srečanje malih založnikov - dobili smo nekaj ponudb za promocijo primorske poezije zunaj naših meja. Pa tudi srečanje filozofov, čeprav ga letos žal nismo uspeli izpeljati. Če pravijo, da je Kras mističen, bi, mislim, tudi filozofi lahko iskali pot, ki bi človeka zopet pripeljala k človeku. Celoten svetovni prostor je šel mimo človeka - Slovenci smo pridni učenci, kajti, kot vidimo, človek nič več ne velja.”

>Kaj je to, kar je pomembno za Kras in Primorsko?

“Vilenica je bila zasnovana kot mednarodna literarna nagrada, iz česar sledi, da je prvi nagrajenec. In začudilo me je, da se je to spremenilo v festival. Nekaj v tem mi ne diši prav. Pa ne iz neke nostalgije, ampak iz globlje povezanosti z ustvarjanjem in s samo Vilenico. Ne vem, če imam prav. Ampak vemo, da je na festivalih treba bodisi prepevati bodisi veliko govoriti in tekmovati, kdo je boljši pevec ali govorec. In ko je festivala konec, gredo rakete zrak. Ko sem še sodeloval pri snovanju Vilenice, smo želeli, da se nekatere dejavnosti učvrstijo.”

>Denimo?

“Prevajalska delavnica, kjer sem videl potencial za prodor primorske literature. Srečanje evropskih malih založnikov, kajti tu imamo nekaj malih založb, tudi naša v KUD Vilenica. Ti majhni prostorčki potrebujejo nek zagon. Primorska je bila v zgodovini na vseh področjih zelo zapostavljena in včasih me je zabolelo, da nismo predstavili tega, kar imamo. Z našim hotenjem smo začeli odkrivati, denimo, poslikave Toneta Kralja, delo naših kamnosekov in podobno. Nenazadnje pa je bilo na Primorskem kar nekaj ljudskih, in ne samo ljudskih, pesnikov, ki so upodabljali takratni čas. Velike založbe ne bodo nikdar vlagale v te miniature - to morajo počenjati male založbe. Vedno zagovarjam tezo, da mora v primorski prostor priti čim več knjig o primorskem človeku in primorskem ustvarjanju. In bodimo si na jasnem: skozi Primorsko se je spoznavalo umetnost in nosilci skoraj vsega modernega v slovenskem prostoru so bili Primorci. Tudi Trubar je dobil zavetje prav na Primorskem.”

>Ali lahko to svetovljanstvo, težnja in potreba po mednarodnem uveljavljanju ter stik s krajem, kjer se Vilenica dogaja, soobstajata? Je ti dve smeri sploh mogoče spraviti v istih pet dni?

“Neka zasnova v teh petih dneh mora biti. Ki pa se potem nadaljuje skozi vse leto. Slovenski prostor je premajhen, da bi se razbijal. Seveda pa je vse odvisno od akterjev. Gre za vprašanje, ali sem 'jaz' ali smo 'mi'. V tem času vem, da besedo 'mi' lahko črtamo. Tu je nekaj narobe. In ko se bo 'mi' vrnil, bo vse mogoče narediti.”

>Vilenica je že krepko polnoletna, godna za ženitev, skoraj onkraj tega obdobja. Kakšna je njena prihodnost? Ne glede na to ali se, kot pravite, ohrani le “jaz” ali se najde “mi”?

“V katerikoli obliki Vilenica ima prihodnost. Kajti postavljena je v prostor, ki je od vsega začetka namenjen človeku. Ne glede na vse, kar se dogaja na tem ljubem svetu, vem, da bo nekoč zmagal človek. In se bodo tudi pri Vilenici poiskale nove dimenzije. Ter da se bo Vilenica vrnila v svoje izhodišče in iskala nove človekove duhovne razsežnosti. V današnjem času smo se prisiljeni sprijazniti z bliščem in vsak blišč je lažen, kajti svetloba se lomi. Ni razloga, da bi bili zaskrbljeni nad usodo Vilenice. Predvsem pa želim spodbuditi vse, ki lepo mislijo, naj razmišljajo tudi o Vilenici, ki mora postati mističen vonj kateregakoli časa. Vem, da bo Vilenica zmeraj zmagovala.”

VESNA HUMAR