Žan Košir se najraje sprošča z družino
Deskar na snegu Žan Košir, ki bo 11. aprila dopolnil 41 let, je v odlični formi, saj se uspešno bori s sotekmovalci, od katerih so nekateri med njimi polovico mlajši od njega. Skozi tekmovalno kariero se je spopadal z vzponi in padci, a slednje je vedno premagal in šel naprej. Njegovi največji zmagi pa sta otroka Ažbe in Lučka, ki sta navdušena športnika.
Žan Košir ima že kar nekaj časa v lasti svojevrsten rekord, saj je s tremi olimpijskimi medaljami, čeprav najbolj žlahtne, zlate, še ni osvojil, najuspešnejši športnik v zimskih športih. Med ženskimi športnicami prednjači že nekaj let športno upokojena Tina Maze, ki se lahko pohvali s štirimi olimpijskimi medaljami. Le redki so športniki, ki na svoji športni poti vztrajajo toliko let, a Žan se ne da. “Dokler bo telo dovolilo, bom treniral in tekmoval, morda se prihodnje leto podam še na ene olimpijske igre,” pravi športnik, ki je znan po tem, da je zelo discipliniran, in kot nam je povedala njegova mama, si v sezoni, ko je odsoten od doma, vedno kuha sam: “S seboj prenaša vse, od loncev do sestavin, saj je pri prehrani zelo dosleden. Tudi mene je naučil pripraviti hrano, ki mu ustreza. Odkar ima družino, pa je to njihova skrb.”
Seveda je za Žana, ki je leta 2018 kmalu po prihodu z olimpijskih iger v Pjongčangu postal oče malemu Ažbetu, ki je že šolar, in pozneje še hčerki Lučki, vsak odhod od doma težak. “Ko postaneš oče, sprejmeš tudi odgovornost. Življenje se je spremenilo, seveda na boljše, le ko sem zdoma, jih zelo pogrešam, zato pa ves prosti čas namenim prav družini.” Vsako leto po končani sezoni odidejo na enomesečne počitnice v Grčijo, na Lefkado, kjer Žan opravlja kondicijske treninge. Da pa jabolko ne pade daleč od drevesa, je že dokazal mali Ažbe, ki je tako kot očka velik ljubitelj zimskih športov. “Všeč so mu enake stvari kot meni: pohodništvo, kolesarjenje, tenis, nogomet in seveda deskanje.” Fantič se na to pripravlja že poleti, saj mu je očka na domačem vrtu izdelal nekakšno napravo, ki mu omogoča deskanje. “Zelo dober je že tudi na snegu, medtem ko se Lučka še trudi ujeti ravnotežje.”
Čeprav si vsak športnik želi stopničk, je Žan glede tega zelo realen. “Na tem majhnem prostoru se moram nenehno dokazovati, da si izborim medijski prostor in zanimanje pokroviteljev. V Sloveniji imamo veliko športnikov, med njimi tudi takih, katerih šport je v veliko boljšem položaju kot deskanje. Za nameček pa imajo zimski športi še težave s podnebnimi spremembami. Naš šport ni tako enostaven, to sem videl že pri svojem sinu, ki bi pred dvema letoma raje smučal kot deskal. Če ne drugega, je s smučmi lažje kot z desko na vlečnici in tudi na sedežnici. Kar zadeva moja pričakovanja glede uvrstitev, natančno vem, kje sem. Ob dobrih dneh uvrstitev med deseterico, sem in tja pa računam tudi na kakšne stopničke. Leta, ko sem meril zgolj na medalje, so mimo. Prihajajo mlajši in vse boljši tekmovalci, zato je konkurenca zelo huda. V letošnji sezoni mi je z uvrstitvijo na tretje mesto v Bolgariji po šestih letih spet uspelo stati na stopničkah, kar mi je zelo dvignilo moralo in motivacijo. V zadnjih letih sem namreč imel kar nekaj težav z zdravjem. Čeprav dobra uvrstitev prija in je dobra za ego, pa si ne želim več sezon, ko sem bil na vrhuncu. Pričakovanja, tako moja kot mojih navijačev, so bila velika, zato sem bil živčen in ponoči nisem spal. Zdaj je drugače, ponoči spim in poskušam uživati. Vsi moji prijatelji imajo majhne otroke, zato nimajo časa, da bi me hodili bodrit. Ko so bili oni v cilju, nisem želel, da mi spodleti, in sem čutil pritisk.”
Žan je sicer v soboto pometel z vso konkurenco v paralelnem veleslalomu za svetovni pokal v kanadskem Val St. Comu, bori pa se za pokrovitelje, katerih sredstva mu omogočajo športno pot. “Lani še teden dni pri začetkom sezone nisem vedel, ali bom deležen sredstev Smučarske zveze Slovenije. Kar malo neverjeten je tudi odnos slovenske države do nas športnikov, ki smo ime Slovenije ponesli v svet in smo najboljši ambasadorji. Država letno za šport nameni 40 milijonov evrov, čeprav športniki zmagujejo na največjih tekmovanjih in se lahko postavijo ob bok največjim športnim velesilam, kulturi pa namenijo 280 milijonov evrov, pa čeprav nimamo ne oskarjev ne grammyjev,” je kritičen.