Tržačanka je od nje zahtevala, naj govori italijansko
Poletje v slovenski Istri je gotovo nekaj posebnega. Ne samo zaradi povečanega obiska turistov, temveč tudi zaradi s tem povezanih dogodivščin. Oglasila se nam je bralka, ki je z budnim očesom spremljala turistični vrvež v slovenski Istri in z nami delila nekaj svojih opažanj. Koliko različnih jezikov je tam mogoče slišati, kakšne zanimive in manj prijetne izkušnje ima s prodajalci in kopalci, ter kako se ob vsem tem kažejo drobne posebnosti vsakdana. Njene zgodbe so drobni utrinki, ki ujamejo utrip obmorskega poletja.
ISTRA > V soboto sem se v Luciji odpravila v trafiko po časopis. Pred mano je stala gospa poznih srednjih let in ko se obrnila, da bi odšla, sem ji zaželela dobro jutro. Srepo me je premerila od glave do pete. Očitno je ugotovila, da noben moj del ne ustreza nikomur, ki ga pozna, zato je z resnim izrazom na obrazu odkorakala do svojega avtomobila. Nobenega 'dobro jutro', niti najdrobnejšega nasmeška. S trafikantom sva potem spregovorila nekaj besed o tem, kako postajajo ljudje vse manj prijazni.
Jezikovne zagate, prvič
Na plaži v kampu Lucija je bilo živahno. Skupina čeških otrok je živahno skakala v vodo, sedemletna deklica pa je sedela v senci in zavzeto zrla v svoje naročje. Tam ni imela tablice ali mobilnika, ampak knjigo, tako pravo, kakšnih 150 listov debelo knjigo. Tudi njena starša sta bila oborožena vsak s svojo knjigo, in ta mali bralni krožek je prav izstopal v vrvenju kopalcev, kakor da bi se čas zavrtel nazaj, ko je bilo knjigoljubcev precej več, predvsem med otroki.
Ob sečoveljskih solinah raste ozkolistna mrežica, ki julija in avgusta obarva bregove kanala Sv. Jerneja nežno vijolično. Sodi med slanoljubne rastline in je zaščitena, ker so jo v preteklosti nabirali za suhe šopke in jo skoraj iztrebili.
V oblačnem julijskem jutru se je pri naši hiši ustavil avto s tržaško registracijo. Sopotnica je odprla okno in se v italijanščini pozanimala za pot. Vprašala sem jo, ali govori angleško, pa mi je zabrusila, da je tu dvojezično območje in naj govorim italijansko - kakor da je to moja dolžnost in njena pravica. Tako sem ji pač v slovenščini razložila, da prihajam iz enojezičnega predela države in da njen jezik sicer razumem, ga pa ne govorim dobro. Ni me poslušala do konca: zaprla je okno in jadrno sta jo popihala - v napačno smer.
Jezikovne zagate, drugič
Toda odnos do našega jezika je lahko tudi zelo drugačen. Zadnjič sta se pri nas ustavila mlada zagorela italijanska kolesarja in v angleščini prosila za vodo. Povedala sta, da sta zgodaj zjutraj krenila s hrvaške Istre in da sta namenjena v Trst. Bila sta bila tako prijazna, da sva jima z možem ne samo napolnila bidona, ampak sva jima dala še radensko za na pot in ju opozorila na izvir res dobre vode v sosednji vasi.
Sredi julija sta v kampu Lucija preživljali počitnice tudi za naše razmere malo nenavadni družini z nekaj najstniki in dvema mlajšima otrokoma, ki so se živahno igrali v vodi. Odrasle ženske so stale malo stran, v senci, nasmejane a bolj tihe, oblečene v dolga rjava oblačila s črnimi naglavnimi rutami. Njihov jezik je bil nekaj čisto posebnega, zato sem jih, ko sem jih videla že tretjič, vprašala, kaj govorijo. Najprej so me plašno pogledale, ena izmed njih je drugim prevedla, kaj me zanima, potem pa mi je povedala, da govorijo perzijščino. Nisem jih vprašala, od kod so. Iz Irana? Afganistana? Perzijščino govori kot materni jezik več kot 90 milijonov ljudi - po številu naravnih govorcev je približno tako velika kot nemščina.
Tudi na plaži lahko pride do konflikta
Včasih grem zjutraj plavat v Portorož pod hotel Metropol. Tisto jutro sem ravno prislonila kolo k eni od kovinskih klopi, ko sta čez travo skoraj pritekla gospod in gospa in povedala, da je tista klop “njuna” in da je tudi okoli klopi “njun prostor”, zato naj se umaknem, kajti onadva sta tam “že deseti dan”. “Jaz pa tukaj živim,” sem rekla in zloženo brisačo položila na klop. Toda širina brisače je bil edini del klopi, ki mi je takrat očitno pripadel, kajti oba sta se usedla tik zraven. Šla sem plavat in čez čas sem videla, da je šla tudi ona v vodo, on pa je ostal na klopi. Ko je prišla iz vode, se je on pognal v morje, ona pa je sedla na klop - verjetno za vsak slučaj, da si je ne bi prilastila jaz, ko bi prišla iz vode. Ne bi jima bilo treba skrbeti - na klopi sem pustila svoje stvari samo toliko, da sem šla plavat, potem sem odkolesarila domov.
Oblečena je zjutraj sedela na plaži pri Ribiču in gledala v morje. Ko ji je zazvonil mobi, se je oglasila z “Ja, kaj je?” Njena stran pogovora se je potem odvijala nekako takole: “Na plažo sem šla. No in? - Nisem lačna. - Saj veš, zakaj. - Pa si rekla, da bova šli sami na morje. Samo ti in jaz. Brez njega. - Ja, pa kaj potem, če je dolg vikend? A nima nobenih prijateljev, da bi mu delali družbo? - Rekla si, da bova sami. - Saj veš, da ga ne maram. - Ja, lahko prideš sem. Ampak samo ti, mami, brez njega.”
Koran menda odsvetuje merjenje in tehtanje
Sredi julija nama je možakar, ki prideluje zelenjavo, prinesel česen in čebulo. Obojega je bilo očitno več, kot sva naročila, zato sva mu predlagala, da zelenjavo stehtamo, da mu lahko pravično plačava. Povedal je, da Koran odsvetuje merjenje in tehtanje. Da bi to podkrepil, nama je kar tam, pred hišo, odrecitiral ustrezno suro najprej v arabščini in potem še v srbohrvaščini. Povedal je, da je za muslimane pomembno dajanje in da tu vse premalo darujemo. Na koncu je z nama še delil vtise z letošnjega romanja v Meko, ki sta se ga udeležila z ženo.
Ob sečoveljskih solinah raste ozkolistna mrežica, ki julija in avgusta obarva bregove kanala Sv. Jerneja nežno vijolično. Sodi med slanoljubne rastline in je zaščitena, ker so jo v preteklosti nabirali za suhe šopke in jo skoraj iztrebili. Prav tam, na Parenzani, sem videla mlajši italijanski par - ona je nabirala ne šopek ampak šop ozkolistne mrežice, on je stal ob kolesih in se pogovarjal z njo. Ustavila sem se in jima v angleščini povedala, da je rastlina zaščitena in se je ne sme nabirati. Bilo je, kot bi govorila steni - ne on in ne ona se nista menila zame, niti pogledala me nista, ampak sta se še naprej pogovarjala in ona je še naprej nabirala naše zaščiteno cvetje v ogromen šopek.
Narava med vrtom in morjem
Tri starejše gospe so se namakale v morju in se pogovarjale. “Nič ni zraslo. Tako je bilo, kot bi mi vse poganjke nekdo sproti porezal. Potem mi je pa soseda rekla, da je zgodaj zjutraj videla srno na mojem vrtu. Srna mi je vse požrla! Ampak kako se jih pa znebiš?” “Ja, med kovidom so se navadile, da pridejo čisto do hiš.” “Pa ne samo srne”, je rekla tretja, “tudi divji prašiči pridejo čisto blizu. In zdaj jih je več kot pred kovidom.” “Divji prašiči so bili problem že pred kovidom,” je odgovorila prva, “iz Bosne so pribežali med vojno.” “Ja, ampak zdaj bi že lahko šli nazaj.”
Tudi letos so se v morje za nekaj časa naselile rebrače (morski glavonožci, podobni meduzam, op. PN.). Ni jih bilo veliko, a je občutek, ko te oplazi med kopanjem, precej neprijeten. Na plaži v Portorožu predšolski fantek prav zaradi njih ni hotel v vodo, pa mu je mama razložila, da ko se ga dotakne “tista bela meduza”, je tako, kot da bi mu morje dalo poljubček. “Ne maram takih lupčkov!”, se je pritožil.
