“Šepetalec živalim” z nadvse širokim objemom

Jurij Juhant bi si zaslužil kar naziv “šepetalec živalim”, saj je navdihujoče, kakšne stike plete z njimi. Njegov objem je dovolj širok, da se v istem trenutku v njem pestuje deset mačk in deset psov naenkrat.

To so najlepše prigode, ki jih s pomočjo posnetkov deli s Slovenci in mednje prenaša sporočila, med katerimi je pomembnejše tisto, ki sproža samospraševanje, kje smo kot družba s svojimi odnosom do živali. Da se bo to spremenilo, bo morala svoje napore okrepiti tudi politika, meni Juhant.

“Veseli me, da kot družba le začenjamo presegati zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali.”

Ko smo mu sporočili, da je postal zmagovalec akcije Dobrotnik leta 2022 v osrednjeslovenski regiji, je bil presenečen in ganjen hkrati. Priznal je, da nikakor ni pričakoval, da bodo ljudje “nekemu zavetiščarju namenili toliko pozornosti”. V svojem imenu in imenu celotne ekipe horjulskega zavetišča se je želel vsem, ki so glasovali zanj, zahvaliti in jim sporočiti, da njihovo priznanje razume na način, “da kot družba začenjamo presegati zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali”, je izpostavil.

Juriju Juhantu, sicer ekonomistu, nekoč zaposlenemu v očetovi obrtniški dejavnosti, kasneje pa skupaj s prijateljem še vodji lastnega podjetja, se je prelomen trenutek zgodil, ko se je odločil za psa, za katerega pa je povedal, da mu ni bil kos. Da bi se to spremenilo, se je vpisal v pasjo šolo, tam pa spoznal svojo bodočo ženo Polono Samec, sicer lastnico Zavetišča Horjul, in začela se je njuna skupna zgodba, tako zasebno kot v zavetišču. Od tedaj je minilo že deset let in Juhant je vsak dan v letu, ne glede na praznik, bolezen, ali izmučenost, predan skoraj sto bitjem, ki nimajo svojega doma, ali so v zavetišču pristale iz drugih razlogov. Njegov očiten čut za živali je nalezljiv, zato ga ljudje tako radi spremljajo na družbenih omrežjih, kjer redno objavlja utrinke svojega vsakdana.

V Horjulu se imajo očitno zelo lepo, ni pa vedno enostavno. Zahtevno je predvsem financiranje njihove dejavnosti. Brez dobrih ljudi, ki jim pomagajo z donacijami, ne bi zmogli. Tudi zaradi negativne nastrojenosti nekaterih se mu filmčki, ki jih širijo, zdijo pomembni. “Želim, da ljudje vidijo, kdo smo, kaj delamo, kako tečejo dnevi pri nas. Ker ko bodo videli to, kar vidim jaz - kako uigrane in izjemne z živalmi so Polona, Maja, naša veterinarka in prostovoljci Zavetišča Horjul, bodo nedvomno spremenili svoje mnenje.” pk