Pol stoletja od začetka nove dobe

Zanimivosti
, posodobljeno:

Minilo je 50 let od rojstva avtomobila, ki je močno zaznamoval takratno avtomobilsko dogajanje na trgu naše nekdanje skupne države. Namreč, v aprilu leta 1971 so v Beogradu prvič pokazali Zastavo 101.

Posebnost jugoslovanske avtomobilske industrije se je oklepala 
življenja (pre)dolgih 37 let in odšla naravnost med legende.
Posebnost jugoslovanske avtomobilske industrije se je oklepala življenja (pre)dolgih 37 let in odšla naravnost med legende.

V tovarni v Kragujevcu so prve prototipne primerke nenavadnega derivata Fiata 128, evropskega avta leta 1969, začeli sestavljati že konec 1970. Potem pa je novi jugoslovanski ljudski avto luč sveta ugledal 16. aprila 1971 na Beograjskem avtosalonu. Histerija na Balkanu je trajala že vse od prvih objav, da se pripravlja nov model, narejen na osnovi takrat najbolj sodobnega avtomobila v svojem segmentu. Skrivnostni avto je zaposloval tako običajne voznike kot avtomobilske novinarje, pojavljale so se številne skice in prav ta petek bomo obeležili 50 let dogodka, ko se je začela zgodba najbolj uspešnega jugoslovanskega avtomobila. 18. novembra 1971 je stekla tudi proizvodnja Zastave 101 in dosegla polno hitrost naslednjo pomlad. Stoenka je bila sodoben družinski avto, malo pod štirimi metri dolžine in s petimi vrati, kar je bilo za ta segment v tem obdobju nekaj revolucionarnega. Prav peta vrata so prinesla tudi nekaj težav s togostjo karoserije, ki bo pestila stoenko ali južneje od nas “stojadino” vse do konca kariere. Za velik del uspeha se lahko stoenka zahvali tudi štirivaljnemu 1,1-litrskemu motorju s 55 konji. Bil je to zelo živahen motor, ki se je rad zavrtel v visoke vrtljaje in tulil kot pravi mali dirkalnik. Menjalnik je bil tako kot motor prevzet iz Fiata 128 in štiristopenjski s kratkima prvima dvema prestavama za tekmovanje na semaforjih. Dobri pospeški so svoj davek vzeli pri porabi - po mestu 11 litrov. Sicer pa, v začetku sedemdesetih za ceno bencina ni bilo mar nikomur.

Boljša vzdržljivostz italijanskimi deli

Stoenka je bila skorajda tehnični presežek svoje dobe - odmična gred v glavi motorja, zobati jermen, sprednji pogon in nelimuzinski navdih karoserije. Zastava je v začetku sedemdesetih še sestavljala 1300, na jugu imenovanega tristać, in seveda fičota. Prvi je bil že obupno zastarel, medtem ko je bila uporabna vrednost fičota razen prevoznega opismenjevanja balkanskih plemen precej pogojna.

Seveda niti stoenka ni mogla brez svojih bolezni. Zelo rada je pri motorju ponagajala elektrika, rak rana pa je bilo sprednje vzmetenje in rji naklonjena pločevina. Vsak pravi in prvi lastnik stoenke je po nekaj dneh, ko se je dokopal do svojega vozila, če se je le dalo, spoje in različne dupline zalil z izolacijsko maso. Socialistični pristop izdelave s komponentami dobaviteljev se od ,na primer, italijanskih bratov ni razlikoval, razen v eni podrobnosti - odgovornostjo. No, sicer tudi o italijanskih delih lahko sestavimo referat, a vendarle, domači deli so precej nihali v kakovosti, da o spoštovanju rokov niti ne govorimo. Zato je veljalo, da je najboljša stoenka prav tista, ki so jo naredili pretežno iz italijanskih delov. In seveda, da je niso sestavljali v ponedeljek zjutraj ali v petek popoldne. Je pa bil 101 avto, ki je brez težav leta in leta vozil štiričlansko družino na letovanje na Jadran. S petvratnim zaključkom je bil prtljažnik precej velik, s strešnim nosilcem smo kar nekaj krame zvezali še na streho, če pa je bilo treba, pa smo deca nekaj dopustniške krame imeli kar pod nogami in v naročju.

Stoenka je bil kultni avto - in je še danes. Ni bil slab, a glede na konstrukcijo morda ni najbolje prenašal takratnih cest in je kot celota potreboval kar nekaj ljubezni in pozornosti, več kot jo je premogel povprečen jugoslovanski delavec.

In prišel je jugo

Sedemdeseta so bila zlata leta - vrhunec proizvodnje je 101 dosegel konec tega desetletja, ko je na tekoče trakove že prihajal jugo. Številne nove serije in opreme, comfort, mediteran, super, special in pisana paleta barv, pri kateri smo najbolj “oboževali” SMB in različni motorji so bili ključ do uspeha. Special je z 1,3-litrskim motorjem premogel celo 73 konjičev, imel je lita platišča in tonirana stekla.

In ker legende običajno umrejo na vrhuncu svoje moči, bi to morala takrat storiti tudi stoenka. Ampak ne - na sceno je pridrvel jugo, stoenka pa je 1979 šla v drugo generacijo, najbolj prepoznavno po oglatih lučeh in trivratni mediteran izvedbi. Samo štiri leta pozneje, 1983, je nastopila tretja generacija Zastava GT in GTL, 1987 je ime Zastava zamenjalo ime jugo, 1988 pa je 101 prepustil mesto scali. In to se je potem vleklo še, ko države, v kateri je stoenka nastala, že dolgo ni bilo več.